Tokrat Ruševci nismo imeli predstavnikov med tečajniki, zato pozdravljeni v zaodrje, natančneje, vpogled v tečaj z mentorske perspektive.
Letošnji Vodniški tečaj Južnoprimorsko-notranjskega in Obljubljanskega območja je potekal od 18. (za mentorje in kanarčke 17.) do 28. avgusta 2025, same priprave pa že veliko prej. Nekoliko resneje spomladi, ko smo si z izvedbeno ekipo na prvem uradnem programskem srečanju zadali rdečo nit, ki bo vodniški tečaj in njegovo vsebino tematsko zaznamovala, nam pa nudila ogromno manevrskega prostora za šale in zabavo, potrdili osnovne logistične dogovore ter si razdelili predavanja, na katera se moramo mentorji pripraviti za izvedbo na samem tečaju.
Vodniški tečaj namreč poskrbi, da tečajnikom preda vsa osnovna znanja priprave in vodenja programa za taborniško skupino otrok oziroma vod. Mentorji tako zanje pripravimo predavanja, ki tečajnike na interaktiven način poučijo o strukturi taborništva, dinamiki voda, metodah dela, motivaciji, izzivih z otroki in še o marsikaterih drugih temah, s katerimi se srečajo tekom svoje vodniške poti.
Hkrati, pa smo se letos spoprijeli še s pomembno novostjo – po dolgoletnem odločevanju smo uvedli tako imenovane preizkuse za vodniški tečaj. Njihov namen je preveriti, ali so prijavljeni tečajniki vešči osnovnega taborniškega znanja, ki se ga z opravljenim vodniškim tečajem nato naučijo predajati mlajšim generacijam oziroma članom svojega vodu. Zaradi odličnih rezultatov, pozitivnih odzivov, predvsem pa veliko bolj samozavestnih in motiviranih udeležencev tečaja, smo se odločili prakso ohranjati.
Tečajniki so prijavljeni, preizkusi opravljeni, predavanja in rdeča nit pripravljena. Čaka nas ˝le˝ še izvedba tečaja. Pred kočo v Kokarjah smo se zbrali v nedeljo, 17. avgusta. Postavili smo jedilnico, šotore ter ostalo osnovno infrastrukturo. Kanarčki (skrbijo za rdečo nit, spremljevalni program, večerne programe, nepozabno vzdušje tečaja, hkrati pa še vskočijo mentorjem na pomoč s pripravo materiala za predavanja) so se posvetili okraševanju tabornega prostora in okoli nas ustvarili pravo srednjeveško mesto. Mentorji pa smo si razdelili tečajnike v vode, pripravili gradivo zanje ter se posvetili pripravam na njihov sprejem.
Cilj vsakega vodniškega tečaja je, da so udeleženci od začetka do konca globoko vpeti v rdečo nit. In to nam je uspelo tudi letos. S srednjeveškim sprevodom smo jih pričakali na zbirnem mestu, jih razdelili med cehe kovačev, krojačev, trgovcev, pekov in kmetov (v vode) ter jih poslali na dvodnevni bivak, namenjen spoznavanju in navezavi članov na svoj vod.
V tem času se organizatorji posvetimo nadaljnjim pripravam, tečajnike spremljamo na KT točkah, ter se jim pridružimo zvečer, ob pripravi večerje in ležišč. Drugo jutro pa jih v vsej srednjeveški dobrodošlici pričakamo v svojem malem mestu. Čas je, da dokončno spoznajo svoje mentorje ter vodniški tečaj se lahko uradno začne.
Že od samega začetka se trudimo ustvariti skupnost, sproščeno, odprto in spodbudno okolje, kjer si tečajniki dovolijo biti kreativni, radovedni ter si upajo rasti in z nami soustvarjati edinstveno izkušnjo. Dan se začne z jutranjem uglaševanjem in seveda zajtrkom, glavno strukturo pa dajejo tečaju dopoldanska in popoldanska predavanja. Med njimi imajo tečajniki čas za pripravo kosila, hkrati pa smo jim takrat mentorji na voljo za pomoč pri pripravi izdelkov. Namreč, tekom tečaja, se bodoči vodniki in vodnice preizkusijo v pripravi vodovega izleta, letnega plana, opravljanja veščine in štirih vodovih srečanj. Večerjo obedujemo vsi skupaj, med večernim programom, pa se začne nočna izmena mentorskega dela.
Vsak vod sestavlja približno 6 tečajnikov, kar pomeni 6 oddanih pisnih izdelkov, natančneje 6 izdelkov prve oddaje (podati je potrebno popravke in navodila za izboljšavo) in 6 izdelkov končne oddaje (popravljena verzija, ki jo mentor oceni in poda mnenje). To je 12 izdelkov. Na noč. Na srečo nas je bilo letos dovolj, da smo bili mentorji razdeljeni v mentorske pare, kar delo seveda olajša, še vedno pa mora biti vsak v paru na tekočem z delom in napredkom vseh članov svojega vodu.
Pred trejo uro zjutraj gre redko kdo izmed nas spat. Proti koncu tečaja je ura vedno pogosteje štiri ali pet. Ampak po vsaj enem powernap-u za mizo, treh kozarcih kislih kumaric, krožniku ostankov večerje, dveh odprtih čipsih, vsaj ene čokolade, solz dobronamernega smeha (za ketere prepogosto poskrbi branje prejetih izdelkov tečajnikov) in vsaj eni okvari printerja, tudi mentorji zaključimo s svojim delom in se pridružimo spečemu taboru. A žal ne za dolgo.
Novo jutro je nov izziv. Kot mentor se najbolj otepaš dne, ko je na urniku tvoje predavanje (saj nikoli nisi tako močno pripravljen, kot bi si želel), tečajniki pa so z vsako nočjo bližje testu (kjer preverimo njihovo znanje pridobljeno tekom predavanj) in preizkusu z otroki (ko na tabor povabimo male tabornike in tabornice iz bližnjih rodov, za katere takrat že z vsem znanjem podkovani tečajniki pripravijo krajša vodova srečanja).
Ampak kot vsaka poletna dogodivščina, se tudi vodniški tečaj počasi izteče. Smo utrujeni? Seveda. A to sploh ni pomembno. Saj, ko se enkrat preizkušiš v mentorski vlogi in deset dni intenzivno spremljaš svojih 6 tečajnikov, kako ti pred lastnimi očmi zrastejo iz navadnih najstnikov v sposobne, motivirane in energične vodnike, ko lahko skoraj otipaš njihov napredek, je vse kar čutiš, čisti ponos. S ponosom jim predaš zadnje nasvete in s ponosom jih vrneš nazaj v domače rodove, ker veš, da bodo tja prinesli obilo novosti, neverjetnih idej, izkušenj, predvsem pa nov val kvalitetnega izvajanja taborniškega programa.
Še z večjim občudovanjem pa se ozreš po obrazih, ki ostanejo tudi po spustu zastave zaključnega zbora. Za obrazi ljudi, s katerimi si si tekom teh popolnoma edinstvenih dni delil tako neprijetne, stresne in nemočne, kot srečne, navdihujoče in srčne trenutke. V njihovih očeh še vedno žari iskra. Objameš jih. In to je objem, ki traja. Uspelo nam je.
Foto galerija: https://www.flickr.com/photos/198607403@N05/albums/72177720329087702/
