Del članka iz publikacije ob 50-letnici RSR.
Mitja Lamut
predsednik Zveze tabornikov Slovenije, Ljubljana Bistrški taborniki pomenijo taborniško zvezdo stalnico na slovenskem nebu. Klub temu, da nisem bil nikoli član snežniških ruševcev, so me vendar prav oni pritegnili v taborniško organizacijo, saj je bil njihov program dela za vsakega mladega človeka izredno zanimiv. Ko sem kot bistriški osnovnošolec zaradi škrlatinke zamudil vpis v taborniške vrste, sem bil zelo žalosten, kajti v Ilirski Bistrici je nekaj pomenili biti tabornik. Kmalu zatem sem se s starši preselil v Ljubljano in prav z nestrpnostjo sem čakal, kdaj kdaj in kje se bom lahko vključil med tabornike, saj nisem več želel zamuditi nobene priložnosti. Tako sem se še isto leto priključil ljubljanskemu takratnemu Odredu dobre volje, katerega član sem še danes. Moji vzorni mladostni taborniški organizaciji Rodu snežniških ruševev iz Ilirske Bistrice pa danes kot starešina Zveze tabornikov Slovenije želim ob jubileju še mnogo uspešnih let.
Vojko Čeligoj
poslanec Državnega zbora in v mladih letih tajnik RSR Dragi vrli taborniki! Predvsem se tudi sam iskreno veselim Vašemu polstoletnemu jubileju in Vam prisrčno čestitam. Taborniki ste bogato opravičili svojo dejavnost in jo tako uveljavili, da si ni moč več predstavljati življenja na Bistriškem, še posebej pri delu z mladino, ne brez taborniške organizacije. Na uspešno prehojeno pot Vašega Roda snežniških ruševcev ste lahko upravičeno ponosni. Vsi, ki ste v tem času aktivno sodelovali in vodili plemenito taborniško dejavnost pa si resnično zaslužite tudi javno priznanje. Vsi ostali pa smo lahko ponosni, da imamo tako marljivo, družbeno angažirano vzgojno organizacijo, kot je naša taborniška organizacija..
Sam sem tudi nekoliko čustveno vezan na bistriško taborništvo. jeseni leta 1960, sem kot mlad užitelj prišel na trnovsko šolo. Ivan Šuštar, tedanji novi starešina, takrat še Taborniškega odreda Snežniških Ruševcev, me je povabil v odredov upravni odbor. Nalogo sem z veseljem sprejel, saj sem si nabiral taborniške izkušnje že med šolanjem v Ljubljani pri Taborniškem odredu Črnega mrava in se v zastopstvu udeležil tudi republiškega taborniškega zleta v Kranju. Na občnem zboru sem bil še isto jesen izvoljen za tajnika odreda in se po svojih močeh trudil. Čeprav so od tedaj pretekla že štiri desetletja in več, se s prijetnim občutkom spominjam takratnih aktivnosti: redno taborniško delo je lepo teklo po starostnih skupinah, članstvo smo opremili z novimi kroji, predstavili smo taborniške veščine ob pomembnih praznikih, postavili improvizirane tabore za Prvi maj, za Dan vstaje idr., udeležili smo se pohoda Ob žizi okupirane Ljubljane 1961, krenili smo na poletni tabor v Njivice in počeli še marsikaj, kar smo skrbno beležili v posebne obrazce in tako zbirali tekmovalne točke za oceno odreda. Z odredovim starešino sva se udeležila tudi letne skupščine Taborniške zveze Slovenije, kjer sem se prvič srečal z legendo slovenskega taborništva in skavtstva s prof. Pavlom Kunaverjem, znanim Sivim volkom in spoznal njegovo veliko naklonjenost do narave pa tudi do Snežnika in naših krajev.
Z odhodom na študij v Ljubljano se je moje domače taborništvo žal prekinilo. Čez nekaj let po končanem študiji pa me je življenje zaneslo v sorodno dejavnost – v planinsko društvo, kjer sem menil, da tudi lahko kaj postorim, še posebej s planinskim pomladkom.
Ves ta čas pa, če le morem, sledim delu bistrških tabornikov in se veselim uspehov. Ob tolikem in tako pestrem taborniškem delu si zagotovo zaslužite vse naše občudovanje in ste lahko vzor sorodnim organizacijam pa tudi mnogim drugim, še posebej tistim, ki menijo, da je amatersko delo že izčrpano, in da se brez denarja ne da prav nič več narediti. Vaše polstoletno obsežno in uspešno delo prepričljivo govori drugače.
Srečno vrli taborniki še naprej!
Karmen Šepec
ravnateljica OŠ Antona Žnideršica, nekdaj zelo aktivna članica RSR
Taborniška organizacija je zame tista beseda, ob kateri mi misel vedno znova preskoči na mladostna leta. Na najlepša leta, tja od osmega razreda pa do konca srednje šole. Poleg učenja je bil v tem obdobju ves moj prosti čas namenjen dejavnostim v taborniški organizaciji. Bila sem vodnica čebelicam, aktivna v vodu tabornic, dejavna v odredovem odboru. Prelepi ostajajo spomini, ko smo z vodom čebelic osvjolie naslov državnih prvakinj, ko smo z ekipo tabornic osvajale prva mesta na republiških orientacijskih tekmovanjih. Posebej žice se spominjam svojih prvih „vodstvenih“ izkušenj, ko so mi kot komaj polnoletni osebi zaupali funkcijo taborovodje.
V taborniški organizaciji sem tako pridobila veliko koristnega znanja za življenje, si pridobila veliko izkušenj pri delu z ljudmi, ki so mi še danes dobrodošle. Vendar menim, da so od znanja in izkušenj še dragocenejše vezi, ki se spletejo, odnosi, ki se vzpostavijo in ki navadno trajajo celo življenje. Tu se v mladostnem obdobju oblikujejo vrednote, ki se vsidrajo v zavest in ki kasneje postanejo del osebnosti. Vsaj zase mislim, da je taborništvo zapustilo v meni neizbrisano sled, da se vedno čutim kot del tega gibanja. Zato se med tabornike vedno rada vračam, pa čeprav le na družabna srečanja v Črni dol. Pa tudi tako, da poskušam taborniški organizaciji po svojih močeh, v vlogi ravnateljice, pomagati na različne načine.
Generaciji, ki v tem obdobju zelo uspešno vodi našo taborniško organizacijo, želim, da bi plemenite ideje taborništva tako zavzeto ohranjala in prenašala mlajšim rodovom tudi v bodoče.
