Začetki taborništva v Ilirski Bistrici segajo v leto 1952, ko je na pobudo Franca Muniha, ravnatelja tedanje nižje gimnazije in nekaterih učiteljev začela nastajati prva taborniška organizacija v naši občini.
V registru tedanjega Združenja tabornikov Slovenije (danes Zveza tabornikov Slovenije), ustanovljenega 22. aprila 1951, je zabeleženo, da so 14.maja 1953 vpisali novo enoto Rod snežniških ruševcev Ilirska Bistrica, ki na ta dan uradno praznuje svoj rojstni dan, čeprav je v resnici obstajal že leto dni.
Kot se spominjajo nekateri bistriški taborniki, so imeli tedaj malo denarja in veliko dobre volje. Prvi šotori so nastali z doma sešitih kosov težkega platna in kroji so bili na moč pisani. Doma so sešili tudi prvi prapor in kmalu je bilo vse nared za prve akcije.
V 60. letih se je v taborniške vrste vključila nova generacija mladih, ki je s svojim delom in uspehi uveljavila taborništvo v bistriški občini in drugod po Sloveniji. Vodstveno funkcijo sta prevzela Vida Čeligoj - teta Vida, ki je bila po funkciji blagajničarka, sicer pa nekakšna deklica za vse, načelnik pa je postal Milan Primc - Milko, ki je kot učitelj telesne vzgoje pridobil med učenci veliko novih članov.
V začetku 70. let je Vilijem Kindler začel z akcijo urejanja mestnega parka, ob katerem stoji tudi dom tabornikov. V urejanje mestnega parka smo se množično vključili tudi taborniki. V tem času so se Ruševci množično udeleževali raznih pohodov, srečanj, zletov in tekmovanj. Leta 1966 si je naše društvo prvič priborilo naziv Partizanski odred in ta takrat najvišji naziv v slovenski taborniški organizaciji nosilo še več kot deset let.
Med leti 1971 - 1975 pa nas je ZTS razglasila za najboljši odred v Sloveniji in nam podelila kip ilegalca. Sredina 70. let pomeni tudi nov korak v pridobivanju najmlajših članov murenčkov. Naše članstvo se je pomladilo, saj je tako zajelo tudi pet in šest letne otroke.
Leta 1977 smo jih prvič odpeljali tudi na letno taborjenje in odtlej so murni nepogrešljiv del naših skupnih izletov, taborov in zimovanj.
Leto 1981 bo ostalo nedvomno zapisano v zgodovini našega društva z zlatimi črkami. Tedaj smo organizirali 8. Zlet tabornikov Slovenije, ki je potekal od 1. do 7. julija 1981 blizu Male Bukovice in Kosez. Ob višku zletnih dogajanj smo gostili okrog 1500 tabornikov iz vse Slovenije, nekaj pa tudi iz zamejstva.
Leto 1983 pa si bomo zapomnili še po nečem. Tedaj je namreč prenehal opravljati svojo funkcijo starešine Franc Godec, ki je prišel na čelo naše organizacije že leta 1964, predvsem naključno in za kratek čas z namenom, da bi rešil krizo vodenja odreda. Prišel je in ostal kar 20 let ter postal mnogim generacijam bistriških tabornikov sinonim za taborništvo.
Po osamosvojitvi Republike Slovenije so na čelo s Polono Čeligoj - Vido kot načelnico prišle mlajše generacije, ki so začele uvajati spremembe v vodenju rodu. Letni rodov program se je še bolj popestril z raznimi družinskimi akcijami, kot so Tabosong, Jesenovanje, Robinzonovanje ipd., ter pri tem ohranil tradicionalne akcije, kot so Prisega, Čajanka, Zimovanje in Taborjenje. V tem času smo navezali tudi veliko stikov s skavti iz Luksemburga, Nemčije, Makedonije in Srbije ter z njimi delili marsikatero nepozabno taborjenje, izlet ali pohod.
Ruševci smo še vedno ostali množična mladinska organizacija, ki je opazna tako v občini Ilirska Bistrica kot tudi v Zvezi tabornikov Slovenije.
Poleg udeležbe na raznih državnih mnogobojih, kjer smo še vedno v samem vrhu, smo se začeli udeleževati tudi raznih dnevnih in nočnih orientacijskih tekmovanj ter pripomogli k organizaciji Državnega mnogoboja leta 1998, Republiškega orientacijskega tekmovanja leta 1999 ter mednarodnega zleta gozdovnikov in gozdovnic, POW WOW, leta 2004.