Kronika: Taborjenje, Kočevska Reka 2023

Letošnje taborniško leto Rodu snežniških ruševcev je močno zaznamovalo praznovanje 70. obletnice delovanja našega društva. Slednje je vključevalo pester nabor dogodkov, ki je le še okrepil vez med nami in lokalno skupnostjo. Hkrati pa je našim članom omogočil aktivno vključevanje v razgiban, a predvsem taborniško obarvan program. V sklopu celotnega dogajanja smo namreč sledili temeljnim načelom in vrednotam taborniškega gibanja. Realizacijo le teh pa nam v največji meri omogoča izvedba letnega tabora.

V letu 2023 smo Ruševci svoj tabor postavili v Kočevski Reki, kjer je šotor za nadaljnjih deset dni postal domovanje vsakega izmed udeležencev. Na vrhu tabornega jambora je rodova zastava ob petju taborniške himne zaplapolala 9. julija in prvi zbor taborečih je naznanil uraden začetek poletne dogodivščine. Ta nam omogoča, da zaživimo v stiku z naravo, se približamo taborniškim vzgojnim idealom in dosežemo vrhunec našega programa.

Pričetek tabornega življenja je tokrat napovedal prihod najmlajših udeležencev (članov družine Medvedkov in čebelic). Nekoliko starejši člani (družina Gozdovnikov in gozdovnic) so namreč prvo noč preživeli zunaj tabornega prostora. K slednjemu so se ob spremstvu vodnikov podali iz Kočevja, na pol poti pa si postavili zatočišče in zakurili ogenj, nad katerim so si pripravili večerjo. Njihov prihod na tabor s tako imenovanega dvodnevnega bivaka je naznanil glasen taborniški pozdrav, nekoliko utrujeni a široko nasmejani obrazi pa pričetek nepozabnih poletnih dni.

Skrbno zasnovan in raznolik program je poskrbel, da so se udeleženci vsak dan soočali z novimi izzivi, pridobivali nova znanja in izkušnje ter spoznavali tako sebe kot druge. Raznolike aktivnosti pa je v celoto povezoval ustaljen dnevni red, razmejen z jutranjim in večernim zborom, ki zahtevata taborniško uniformo, ter zborom za kosilo. Pričetek dnevnega programa je vsako jutro naznanila taborna budnica z jutranjim uglaševanjem, ki poskrbi, da prebudimo še zaspane obraze in skupaj stopimo v nov dan. Po zajtrku je dnevni red velel udeležbo na tako imenovanih pevskih vajah, s katerimi so večeri ob ognju še toliko bolj glasni, na novo naučene taborniške pesmi pa služijo kot uvodna nota dopoldanskemu programu.

Ta je bil v veliki meri namenjen pridobivanju novih in nadgrajevanju že osvojenih taborniških veščin ter krepitvi vezi med člani vodu (skupina članov, ki skupaj izvaja program na rednih srečanjih med taborniškim letom) in člani istih taborniških družin. Udeleženci so pridobivali veščine, ki vključujejo razna taborniška znanja, kot so postavitev in prižig ognja, orientacija, lokostrelstvo ter postavljanje pionirskih objektov, pa tudi pisano paleto znanj z drugih področji posameznikovega udejstvovanja.

Nasprotno je popoldanski program pozval k sodelovanju vse prisotne in poskrbel za medgeneracijsko sodelovanje. Med drugim smo se preizkusili v raznih zabavno obarvanih disciplinah športnih iger, se odpravili na celodnevni izlet do gradu Kostel in preživeli dan ob Kolpi ter pospremili svoje sočlane skozi progo preživetja do novih taborniških imen. Skupinski duh in pripadnost pa sta bila ponovno obujena še v sklopu večernih programov ob vsak dan bolj veličastnem tabornem ognju.

Poslednji slavnostni ogenj smo prižgali večer pred zaključnim zborom, ki je še zadnjič, 18. julija, pospremil spust taborniškega prapora. Petje ob spremljavi kitare, pokajočih polen v objemu plamenov in žarečih isker, ki poskušajo stopiti med zvezde jasnih poletnih noči, pa nas bo tabornike v srcu spremljalo še vse do naslednjih poletnih dni, ki jih nameravamo ponovno preživeti z rutko okrog vratu.

Album fotografij. (Fotografa: Tadej Morano, Špela Kresevič Frank.)