Leto: <span>2024</span>

Spet je prišel september in novo taborniško leto že trka na vrata. V petek smo izvedli vpis vseh starih in novih članov. Po kar osmih letih smo spet vpisovali tudi murenčke. Takoj po koncu vpisa pa smo se vodniki odpravili na posvet vodnikov v Barbarigo. Tam smo povrednotili kako uspešno smo izvedli lanske cilje, si zastavili dolgoročne cilje za naslednja tri leta in kratkoročne za prihajajoče taborniško leto. Prav tako smo določili datume in vodje akcij, začeli pa smo tudi že z njihovim načrtovanjem. V vsem delu pa nismo pozabili tudi na druženje. V okolici Barbarige je kar nekaj bunkerjev, ki smo jih skupaj raziskovali in preiskali. Cel vikend smo bili zelo uspešni in vsi vodniki že komaj čakamo novo taborniško leto.

Kot del največje slovenske odprave na Roverway, so se na Norveško odpravili tudi 4 Ruševci! Špela kot del organizacijske ekipe, Zoja in Klemen skupaj v vodu, Črt pa je ujel karto slab teden pred odhodom. Pot do Norveške smo si organizirali vsaka ekipa posebej, en teden smo nato preživeli v treh krajih, do konca pa smo se vsi skupaj zbrali v glavnem taboru blizu kraja Stavanger. Nove države, novi ljudje, spoznanja in prijateljstva so v veliki meri zaznamovala akcijo.

Na tabornem prostoru smo bili že prvi dan sprejeti z velikim slavnostnim ognjem in proslavo, čez teden bili zasuti z delavnicami, od kvačkanja, joge in filmskih večerov do jadranja. Tudi sami smo si pripravili lep kupček dejavnosti, izmenjevalnic rutk, predaje iger iz različnih držav. Še bi lahko našteval. Kapo dol  organizatorjem slovenske odprave in samega Roverwaya. Toplo priporočamo!

Kot vsako leto, smo se tudi letos v božično-novoletnem času spomnili na naše prijatelje iz drugih rodov in ostale podpornike. Izdelovali smo jelenčke Rudolfe in barvne lučke na vrvici. V enem večeru nam je v Ruševski delavnici uspelo izdelati in napisati kar 85 voščilnic. Vesele praznike vsem skupaj!

Ponovno smo se zbrali – bodoči udeleženci Roverway-a na Norveškem namreč. Tokrat v Idriji. Na različnih delavnicah smo ponovili nekaj prve pomoči, imeli par motivacijski iger za krepljenje vodovega duha, se naučili nekaj pomembnih besed in stavkov v norveščini, izvedeli kaj lahko, in še bolj pomembno, česa ne smemo prinesti s sabo na Norveško, ponovili kaj narediti v kriznih situacijah in drugo.

Prvi večer smo si zakurili tudi ogenj in ga preživeli ob pesmih ter igranju na kitaro. Drugi večer pa je bil čas za ogled Evrovizije. Po naših ocenah si je zmago več kot prepričljivo zaslužil hrvaški predstavnik Baby lasagna. Isti večer pa nas je presenetilo tudi dogajanje na nebu. Nekaj udeležencev se je povzpelo na bližnji hrib, kjer smo vsi osupli zagledali pravi severni sij, ki se je svetil v roza odtenkih. Boljše popotnice za našo pot na Norveško, deželo severnega sija, si nebi mogli zamisliti niti v sanjah.