
Zakaj je že 22. april tako pomemben, da vsi govorijo o njem že cel mesec? Saj ni noben praznik zapisan na koledarju. Saj res, svetovni dan Zemlje je. Ampak kaj ima to s taborniki? Ker večino svojega časa preživimo v naravi in smo del nje, takrat tudi mi praznujemo dan tabornikov, ki ga že tradicionalno proslavimo s Taborniškim feštivalom v parku Tivoli v Ljubljani, kjer se zberemo taborniki iz celotne Slovenije in okolice ter se preizkusimo v raznih igrah, izzivih in delavnicah, ki nam jih pripravijo taborniki in različna društva.
Letos smo ta praznik praznovali dan prej v soboto, 21. aprila. Da bi bili okolju čim bolj prijazni, smo se na pot odpravili z vlakom iz Pivke. Na vsaki postaji je bil vlak vedno bolj napolnjen z raznobarvnimi rutkami in vzdušje je postajalo vedno bolj veselo, ko smo se še vedno počasi prebujali in postajali vedno bolj nestrpni. Tisti, ki so se feštivala udeležili že lani, so novopečenim feštivalcem razlagali, kaj vse so počeli, in vsi skupaj smo izmenjevali ideje, kaj lahko pričakujemo letos.
Ko je nabito poln vlak končno prispel na postajo Tivoli v Ljubljani, smo se izkrcali in vsi skupaj odpravili do parka, kjer smo si najprej privoščili malico, da si naberemo moči za dan, ki je bil pred nami. Ker nas je mati Zemlja na svojo dan obdarila s prekrasnim toplim vremenom, smo ta čas izkoristili tudi za zaščito pred soncem in se namazali, da ne bomo naslednji dan vsi rdeči. Sledil je vpis, kjer smo dobili zemljevid delavnic ter najtežja stvar, ki smo jo morali narediti ta dan. Odločitev, kje naj začnemo oziroma na katero delavnico naj gremo najprej. Seveda smo bili sklepčni, da bomo obiskali vse točke na zemljevidu, ampak nekje je bilo treba začeti. Po kratkem debatiranju smo se večinsko odločili, da začnemo naše popotovanje z vožnjo s kanuji. Od tu naprej pa je bilo vse malo lažje. Hodili smo po parku in se ustavili pri vsaki točki, kjer ni bila prevelika gneča. Deležni smo bili veliko različnih delavnic in dejavnosti, kjer smo med drugim ponovili svoje znanje Morsejeve abecede, vezavah in vozlih ter spoznali nekaj novih stvari na področju kemije in živali v slovenskih gozdovih.
Dan se je hitro bližal koncu in kmalu je nastopil čas, ko je bilo treba odriniti proti železniški postaji in se vrniti domov. Ponovila se je zgodba iz prihoda, le v obratno smer. Sedaj je bila železniška postaja polna tabornikov in smo se vsi naenkrat vkrcali na vlak, da smo ga zapolnili malo čez kapacitete. Po poti pa smo se počasi poslavljali in vlak se je praznil. Ker smo bili vsi utrujeni, smo si privoščili tudi nekaj počitka in zadremali, dokler ni bilo popotovanja konec in smo bili tam, kjer smo zjutraj začeli. V Pivki. Še zadnje poslovilne besede in leto čakanja, da se lahko vrnemo in skupaj proslavimo tabornike.