Kronika: Taborjenje in grčevski tabor, Radlje ob Dravi 2020

Pozor, pozor, prihaja posebno obvestilo! Ne, ne bo dober začetek, ponovi vajo.

Nekoč pred davnimi časi, je za devetimi gorami in devetimi vodami … – NE! Ne gre tako. Še enkrat.

Eeeenkrat (plosk, plosk), enkrat (plosk, plosk), enkraaaaat je bil en majhen škrat; enkrat – NE NO! Sara, zberi se!

Okej, okej, sedaj pa bo:

Za nami je še eno čudovito taborjenje, ki bo v našem spominu pustilo ogromno sledi. Kot po vsaki akciji mora nekdo iz vodstva tudi tokrat napisati »poročilo« ampak… Naštevanje dolgočasnih podatkov in nizanje le-teh v 5 vrstic, da bi čim prej končala z zadano nalogo, ni v mojem stilu. Zato vas želim povabiti, da si taborjenje in vse, kar spada zraven, ogledate skozi moje, vodniške oči.

Priprave so se začele veliko prej, pred samim začetkom taborjenja. Sestavljanje programa, zbiranje materiala, oblikovanje jedilnika, zbiranje prijav, izvedba programskega sestanka, potem pa so tu še posebne prilagoditve zaradi novega virusa. Vse to je zaznamovalo vodniške misli od sredine maja naprej. Vse smo skrbno pripravili in organizirali, da bi bilo taborjenje kar se da varno, hkrati pa tudi poučno in zabavno. »No, če letos ne bomo mogli izvesti taborjenja, bo pa vsaj za naslednje leto vse že pripravljeno,« smo si govorili. A usoda je dorekla svoje, ko smo z NIJZ-a in ZTS-ja dobili potrditev, da tabor lahko izvedemo – potrebne bodo le določene prilagoditve. In tako se je poletna ruševska pravljica lahko začela odvijati. Tokrat, skupaj s tremi J’rtami iz Rodu kraških j’rt Sežana in devetimi taborniki iz domačega rodu – Rodu srebrne reke Radlje.

V soboto, 4. junija se je večina vodstva v jutranjih urah podala na pot proti Radljam ob Dravi.  Letos smo imeli na voljo le en dan časa, da postavimo vse šotore in pripravimo tabor za prihod taborečih naslednji dan. Kladiva so pela po klinih, štriki so se napenjali ob šotorih in znojne kaplje so padale in zalivale travo, da je takoj zrasla za tri centimetre – hec hec, ni bilo tako hudo, smo se pa potrudili po najboljših močeh in tabor je v pičlem dnevu stal pokonci. Pri tem gre posebna zahvala vsem PP+, ki so rekordno hitro postavili tabor na noge – v slogi je moč!

V nedeljo je do tabornega prostora pripeljal avtobus z otroki. Pripadniki devetih razredov, pa so skupaj z dvema vodnicama, prikolesarili iz Maribora. Do slednjega so se pripeljali z vlakom, dan prej. Če na kratko povzamem to dogodivščino: prekolesarili smo 42km v 2h in 40min; imeli smo dva krajša postanka, med vožnjo smo na preizkušnjo postavili naše vzdržljivostne in aerobne sposobnosti, ter spoznavali zapletene manevre menjavanja prestav na kolesih – bilo nam je lepo, a naporno in riti so naš še dolgo bolele😊.

Tabor kmalu ni več sameval v pričakujoči tišini; preplavili so ga razigrani otroški glasovi, ki so vanj prinesli nov, svež veter. In težko pričakovano taborjenje 2020 se je pričelo. Kljub močno okrnjeni prisotnosti med udeleženci, je bil tabor izveden, kot je bil zastavljen – pestro, polno, zanimivo in seveda poučno. Osvajali smo veščine, streljali z loki, se pomerili v športnih igrah in taboru pobega (taborniški escape room), preživeli smo bivak (nekatere je rahlo zalil dež, ampak so pa zato zagotovo zrasli za kak centimeter ali dva 😊), opravili krst itd. Ob večernih ognjih, ko se je na nebu, polnem zvezd, pokazala tudi luna, je vodstvo odigralo prav posebno igro. Igro o junakih in ne junakih, ki je narisala nasmehe na obraz vsakemu gledalcu. Če lahko nekaj pripomnim, šele na skupinski sliki (ki jo lahko vidite na našem Instagram profilu), sem zavestno opazila, kako obširno zasedbo vodstva smo imeli! Ste tudi vi to opazili?

Med drugim se lahko pohvalimo tudi z dvema novima RR-jema in štirimi novimi PP-ji, ki smo jih tekom taborjenja pridobili v vodstvu. En velik MMMMMMM za vseh šest!

A vsega lepega je enkrat konec. Dnevi so se počasi iztekali in grenak priokus odhoda se je sprehajal skozi misli taborečih. Še prekmalu je napočil dan, ko smo morali pospraviti šotore in oditi domov.

… … …

Ooo, pa ne tako hitro! Ni še konec. Utrujeni, a zadovoljni, smo vodniki »spokali« otroke na avtobus in jim pomahali v slovo, sami pa nadaljevali s tako imenovanim grčevskim taborom. Tabor za stare in mlade, ki ga je organiziral Marko Prelec.

Tako se je nam, osmim preživelim borcem iz predhodnega taborjenja, pridružilo še 21 novih taborečih, ki so kar prekipevali od energije. Mi smo paaaa … no, lahko bi rekli, da smo potrebovali en dan spanja, da smo prišli k sebi. Posebnost tega tabora je definitivno bila v starosti taborečih – najmlajša članica je bila namreč stara 9 mesecev, najstarejši član pa 57 let. Ampak, kot smo pri tabornikih že navajeni, leta pri nas niso pomembna😊!

Tokratni petdnevni tabor je potekal malo bolj drugače. Namenjen je bil sprostitvi ob zabavi in dobri družbi, zato si je vsak posameznik program lahko prilagajal in organiziral po svoje. Tako smo se razpršili na različne konce severne Slovenije, od naravnega kopališča v Radljah, preko Maribora do Rogle. Preizkusili smo se v pravem escape room-u, nato pa v taboru pripravili enega še za starejše člane, ki so se, moram priznati, odlično odrezali. Preizkusili smo se tudi v deskanju na vodi na prostranem mariborskem morju (tole nam pa ni šlo tako dobro, ampak nekateri so »zmozgali sistem« bi se lahko reklo), najbolj odmevni pa so bili seveda pevski večeri. V nedeljo, 19. julija, smo tabor dokončno pospravili in se napotili domov (z nekaj vmesnimi postanki v Celju in Ljubljani seveda – lačni že ne bomo šli domov).

Za konec še enkrat pomislim na tabor. V spominu se mi prikaže na tisoče nasmejanih obrazov, iskrivih oči, skrivnih pogovorov in pisem ter mnogo drugih, lepih stvari. Seveda smo potočili tudi kakšno solzico ali deset, a to so stvari, ki nas delajo močne in nas še bolj povežejo. Vem, da taborjenja nebi mogli izvesti brez tako super ekipe, kot smo jo imeli. Zato HVALA! Hvala kuharjema, ki sta poskrbela, da nihče izmed »normalnih in posebnih prehranjevalcev« ni bil lačen. Hvala ekonomski zasedbi, ki sta vestno dobavljala vse sestavine in bila desni roki v kuhinji. Hvala gospodarju, ki je poskrbel, da je vsa material prišel na in iz tabora. Hvala vsem vodnicam, ki so vestno pripravile in izvedle kvaliteten program. Hvala vsej PP+ ekipi, ki je bila vedno pripravljena priskočiti na pomoč kadarkoli smo jo vodniki potrebovali. In hvala vam, staršem, ki ste nam tudi letos zaupali svoje otroke – brez njih, taborjenja sploh ne bi bilo. Hvala vsem, vsi ste pravi junaki😊!

Ruševci se že veselimo novega taborjenja in skrbno izbiramo nov taborni prostor – mogoče tokrat malo bližje, kaj pravite? No… ali pa tudi ne😉. Se vidimo na naslednji taborniški dogodivščini!