
Eden izmed ključnih členov taborniške organizacije so zagotovo tudi vodniki, v čigar rokah je vzgoja otrok, v angažirane, avtonomne, odgovorne in solidarne posameznike v družbi.
Poenostavljeno povedano, v državljane, spoštljive do vrednot in družbenih idealov, ki znajo sprejemati lastne odločitve, si zastavljati cilje, in so ozaveščeni o njihovih posledicah, skrbne do drugih, starejših in mlajših, s katerimi so sposobni sodelovati in jim prisluhniti. Iskreno rečeno, vodnik najverjetneje nikoli ne doseže ideala, meje, pri kateri bi lahko rekli, da obvlada svoje delo. Lahko pa se ji močno približa in sledi k njej začrtani poti. Vendar da bi lahko dosegel svoj cilj, so potrebna leta izkušenj, organizacijske sposobnosti, odrekanja, obilo volje in motivacije. Posameznik vse to težko doseže, zato so znotraj Zveze tabornikov Slovenije vsi trudimo, da bi bila vodnikom na njihovi poti nudena pomoč in podpora.
V ta namen so po celotni Sloveniji organizirani vsakoletni tečaji, na katerih udeleženci pridobijo osnovna, pa tudi višja znanja za svoje prihodnje prostovoljsko delo. Mednje spadajo tudi vodniški tečaji,
organizirani znotraj posameznik območnih organizacij, na katere se deli ZTS. Na teh desetdnevnih izobraževanjih udeleženci spoznajo poslanstvo vodnikov, seznanjeni so z načinom dela znotraj slovenske taborniške organizacije, njenimi vrednotami in načeli.
Članici Rodu snežniških ruševcev Ilirska Bistrica sva se pred začetkom novega taborniškega leta 2018-2019 udeležili vodniškega tečaja organiziranega znotraj Južnoprimorsko-notranjskega in
Obljubljanskega območja, ki je potekalo na Mačkovcu pri Postojni, od 17. do 26. avgusta 2018.
Kot je tabornikom v navadi, so tudi vodniški tečaji tematsko obarvani in letos nas je pred železniško postajo Postojna pričakala celotna zasedba zaposlenih v zdravstveni ordinaciji, namreč čakal nas je prvi taborniški zdravniški pregled. Glede na taborniško kri, ki se pretaka po naših telesih smo bili razvrščeni v vode, manjše skupine znotraj katerih je potekal naš program na taboru. Da bi spoznali, kdo ali kaj se skriva za tujimi obrazi, s katerimi smo se morali čim prej razumeti, so nam organizatorji pripravili učinkovite »ice breaker« izzive, ki smo jih kot vod opravljali po celotni Postojni. Tako je bilo poskrbljeno, da smo že začeli spletati mrežo, ali kar zdravniški povoj, novih prijateljstev.
Glede na našo učinkovitost opravljanja izzivov, je bil sestavljen vrsti
red, po katerem smo odhajali na tridnevni bivak do našega tabora. Vsekakor je bil zabavna in poučna, pa tudi utrudljiva izkušnja. Na naši poti začrtanih KT-jev smo se kar naprej srečevali z ekipo organizatorjev, ki so skozi različne bolniško obarvane taborniške naloge, preverjali naše dosedanje znanje (skica terena in minskega polja, vozli, Morsejeva abeceda …), ter organizacijske sposobnosti (postavitev bivaka, priprava obrokov …). Čeprav se je včasih zdelo, da bomo prej prišli do meje z Avstrijo kot do tabora, smo enkrat le prišli do Črnega dola Postojnskih tabornikov.
Šotorov, nam v prid, ni bilo potrebno več postavljati, ampak kurjenju ognjev ni bilo videti konca. Priprava kosila je bila namreč v naših rokah, če nismo želeli ostati lačni. Že na samem začetku smo bili obveščeni, da to ni klasičen tabor, kot smo ga vajeni, ampak
izobraževanje.
Temu primerno smo se vsako dopoldne in popoldne udeleževali delavnic oziroma predavanj, na katerih je bil velik poudarek na izvajanju Programa za mlade. Podučeni smo bili o
taborniškem pristopu ali skavtski metodi, delitvi taborniških dejavnostih, izvajanju in podeljevanju veščin, pripravi letnega plana, načrtovanju in metodah za izvajanje vodovih sestankov in izletov ter mnogo drugih znanjih vodnika, potrebnih za njegovo uspešno taborniško kariero. Taborna rutina je bila tudi oddajanje pisnih oz. praktičnih izdelkov v ocenjevanje vodnikov. Pridružilo pa se ji je tudi simpatično, a neprestano pričkanje, ali je pravilno pašta ali makaroni, pritoževanje nad pomanjkanjem vode, večerne igre in druženje ob ognju.
Proti koncu taborjenja pa je napočil čas, da pretrgamo našo udobno rutino, namreč izvajalci programa so nas postavili pred udarno preizkušnjo. Obiskali so nas otroci, člani Rodu kraških viharnikov, katerim je moral vsak posameznik pripraviti polurni program. Ah, mala malica za vodnike na usposabljanju, a kaj ko ti za ovratnik diha eden izmed vodnikov in spremlja vsak tvoj korak ter si kar naprej nekaj zapisuje. Ampak najhujše je šele prihajalo. Čisto na koncu tečaja so za nas pripravili še pisni preizkus znanja, ki smo ga odpisali v prijetnem vzdušju, in ga pohvalno opravili popolnoma vsi prijavljeni na tečaj. Mmmmmm!
Zadnji večer je bila za nas organizirana še glasna taborniška »žurka« in ko so se ugasnili vsi zvočniki smo vedeli, da se naša poletna zabava bliža koncu. Naslednje jutro je še vreme žalovalo z nami in nas kar precej namočilo med podiranjem tabora. Sledil je zaključni zbor in slovesni spust zastave ter dolgo poslavljanje.
Tako se je zaključila še ena enkratna taborniška izkušnja, za katero se moramo zagotovo zahvaliti zabavni in nepogrešljivi ekipi, ki je za nas pripravila kar deset nepozabnih dni. Navezani so bili novi stiki z ostalimi rodovi, zavezani številni prijateljski vozli in naš rod je dobil kar dve novi vodnici (Lea Morano in Katka F. Slosar) z opravljenim vodniškim tečajem. In če postavimo vse na stran, lahko popolnoma po resnici poveva, da sva si zagotovo zapomnili, da pogovor, preprosto ni metoda.
P.S.: Lahko vam zaupam, da je kar veliko tabornikov iz drugih rodov zelo radovednih o načinu dela v našem rodu in mislim, da so kar malce nevoščljivi naši uspešnosti in zabavi, ki jo nudimo
članom in vodi strmo navzgor! 😉