Budilka … spakirana nahrbtnika … zajtrk … spakiram še zadnje stvari in se usedem v avto.
Pripeljala sem se na železniško v Postojni in zagledala veliko novih obrazov, med katerimi so se že nekateri poznali, jaz pa sem bila edina. Bilo me je nekoliko strah ali naj grem do nekoga, počakam na vodstvo …? In ja, čez par minut so prišli pastirji iz vodstva, ki so se nam seveda predstavili po vlogah.
Za začetek smo se razpršili po točkah, kjer smo jim podali vse potrebno za udeležbo. Nato pa smo iskali svoje sopotovalce s katerimi bomo preživeli večino treh dneh na bivaku. Ampak pred bivakom smo se morali seveda še nekoliko povezati preko izzivov, ki smo jih opravljali po Postojni. Največje presenečenje je bilo dirjanje bika po postajni, saj se je nenamerno ujemalo z eno preizkušnjo, fotografiranjem s kravo. Po izteku časa pa smo se res odšli na bivak, kjer smo se izkazali s svojim predhodnim znanjem. Prvi dan smo se sicer soočali z zabavnimi nočnimi prigodami glede šotora, noč kasneje pa nas je, vseh 31 tečajnikov spalo pod istim bivakom. Takrat smo se »odkrili« med seboj in spletli vezi, ki smo jih v prihodnjih dneh le utrjevali. Tako smo tretji dan zjutraj prišli do koče v Mačkovcu. Predstavili so nam glavne dele mlekarne.
Tako se je začel naš vsakdan. V prvem zboru smo prejeli prav posebne rutice vodniškega tečaja. Sledili pa so dnevi, ki so se prepletali z zbori, predavanji, enerdžajzerji (igrami), zabavo, hrano, izdelavo izdelkov, duhovnostjo, nekaj zgodovine in vrednotenjem. Seveda pa smo spoznali še kar nekaj zunanjih predavateljev. Večere so nam popestrili super »kanarčki« z igrami, petjem ob ognju in izdelavo transparentov za protest s katerim smo malo zakuhali mentorjem .
Vse to nas je vedno bolj povezovalo, tako tečajnike kot vodstvo.
Na žalost so dnevi prehitro minevali in kmalu smo imeli tudi preizkus z otroki, ki je prinesel zanimivo izkušnjo. Popoldne pa smo spoznali še z nekaterimi starši in vadili komunikacijo in imeli še predzadnje predavanje.
Ampak naslednji dan je sledil še pisni preizkus. Jutro je prišlo nekoliko prehitro in čas za preizkus. Opazovalec bi nas verjetno opisal mladostniki v zelo različnih pozicijah, ampak vsi zbrani in željni pokazati kar so se naučili. To smo tudi po prejetih informacijah uspešno storili.
Sledilo je še zadnje predavanje in pospravljanje naših drugih domov. Po malo nagajanja z rosenjem je prišel končno čas za živo knjižnico. Teme so bili super in podelitev izkušenj, mnenj so me dodatno obogatila ter rešila nekaj vprašanj.
Na odpisan preizkus, pa so kanarčki priredili slavje, tako da smo se zvečer tudi zavrteli in zapeli ob glasbi. Ampak ob takih super ljudeh je tudi vredno prespati kakšno noč pod milim nebom zavit v spalko. Zadnje jutro pa prišlo prehitro čisto za vse.
Pogovori z mentorji, pisanje pisemc za ogledalce, nestrpno čakanje kaj boš prejel, pospravljanje …. in…. zadnji zbor :'( Nazaj smo dobile modre rutice, zapeli skupaj himno, se objeli in potočili tudi kakšno solzo. Nekatere so starši že čakali, ampak nismo odšli sami.
Odšli smo z novim znanjem, prijatelji, kozarčki pisemc, spomini … in zagotovitvijo, da se čez dva dni vidimo, kar smo tudi izvedli.
Za naprej že načrtujemo srečanja, solze pa še prihajajo.
Zagotavljam: to je bilo nekaj najboljšega v mojem življenju, za kar bi bilo res škoda, da kdorkoli zamudi. Hvala!