V petek, 20. julija 2018, se je na dolgo pot proti Nizozemskem podala slovenska odprava Zveze tabornikov Slovenije na Roverway.

Natovorili smo kar dva avtobusa, saj je odprava štela 90 ljudi. Po prvih urah vožnje smo prispeli v München, kjer smo v kampu nekoliko izven mesta postavili šotore in se odpravili raziskovat mesto. V centru smo pohajkovali, nekaj ur iskali primerno picerijo in se na koncu odločili za večerjo v kitajski restavraciji. Na poti nazaj v kamp nas je ulovil dež, a nam to ni pokvarilo dobre volje. Naslednji dan nas je čakala dolga pot do Amsterdama, na kateri smo predvsem spremljali, kdaj se bo pokazal sonček in razgnal deževne oblake. Na cilju smo se ponovno utaborili in krenili proti glavni železniški postaji, kjer smo se okrepčali. Pravo raziskovanje mesta smo si prihranili za naslednji dan. S francoskimi taborniki, ki smo jih spoznali prejšnji večer, smo pohajkovali med mnogimi mostovi in kanali. Center Amsterdama nekoliko spominja na našo prestolnico, a ga krasi mnogo več kolesarskih poti. Tam smo se prvič seznanili s stroopwafflom, ki je še vedno naša najljubša sladica, ogledali pa smo si tudi znameniti Red Light District.

Pravi Roverway se je začel komaj v Haagu, kamor smo prispeli v ponedeljek, 23. julija. Na neskončno dolgi peščeni plaži smo se s težavo namestili, pojedli zasluženo večerjo in spoznali druge vode na naši poti. Z Norvežani, Romuni, Portugalci in Španci nam je bila dodeljena 48. pot z imenom Holland – The Green Side. Prvih nekaj minut smo bili vsi nekoliko zadržani, a komunikacija je s pomočjo energičnega voditelja hitro stekla. Kmalu smo se vdali nevzdržljivi vročini in se vrgli v mlačno in plitvo morje, ki je takrat delovalo prijetno in popolnoma čisto. Naslednje jutro smo se premaknili v Alkmaar, prikupno mesto na severu države. Na poti smo se ustavili v muzeju na prostem, kjer so nam razložili in pokazali izdelavo cokel, poskusili smo pa tudi mnogo različnih vrst nizozemskega sira.

V naslednjih šestih dneh smo se močno zbližali z Norvežani, se naučili jadrati, opravljali prostovoljna dela in si ogledali Alkmaar, pri tem pa smo se neskončno zabavali. Pridružil se nam je nekoliko izgubljeni Čeh, ki so ga organizatorji po mnogih zapletih dodelili v našo skupino. Ves čas nam je nekoliko nagajala vročina, saj je bilo to obdobje vročinskega vala, a smo s pomočjo enega močnega naliva zdržali. Niti za trenutek nam ni bilo dolgčas, moramo pa priznati, da nas je večkrat premagala utrujenost, zato smo nekaj ur popoldneva skoraj vsak dan preležali v prijetni senci štabnega šotora. V nedeljo, 29. julija, smo se ponovno odpravili na pot: tokrat je bil naš cilj Zeewolde, ogromen park, namenjen prav taborniškim akcijam. Otvoritvena slovesnost je navdušila z dobro glasbo, kmalu pa smo ugotovili, da si lahko v marsikaterem tematskem baru privoščimo osvežitev. Programa smo se udeležili le prvi dan, saj smo kasneje spoznali, da se imamo veliko lepše, ko se družimo v lastni režiji.

Tako smo zadnje tri dni Roverwaya preživeli v senčki enega drevesa na parceli, ob igrah s kartami in z mnogo smeha. Dvotedenska avantura se je končala po taborniških običajih – z veliko objemi, izmenjevanjem kontaktov, steklo pa je tudi nekaj solz. Na 15-urni poti do Ljubljane smo prespali svoja nova doživetja in ustvarjali načrte, kdaj in kako se bomo spet srečali z novimi prijatelji. V Ljubljano smo prispeli v petek, 3. avgusta.