Tečaj za vodje taborniških enot 2016
V tednu med 6. in 13. 8. 2016 smo se v Gozdni šoli v Bohinju zbrali bodoči vodje taborniških enot. Prišli smo iz vseh koncev Slovenije, saj se nas je zbralo 32 iz kar 18 rodov.
V tednu med 6. in 13. 8. 2016 smo se v Gozdni šoli v Bohinju zbrali bodoči vodje taborniških enot. Prišli smo iz vseh koncev Slovenije, saj se nas je zbralo 32 iz kar 18 rodov.
Pa je prišel petek, 17. 6., ki smo ga vsi nestrpno pričakovali, sploh zato ker smo se celo leto pripravljali nanj.
V soboto, 23. 4. 2016, smo se članice voda Tug tub odpravile na vodov izlet. Preživele smo ga v družbi vseh taborniških rodov iz Slovenije, na taborniškem Feštivalu.
V soboto, 9. 1. 2016, smo se že v temi, najpogumnejši srečali ob 6h zjutraj pred taborniško, od koder se nas je 14 odpeljalo proti Škofji Loki. Na srečo je bilo pred nami dovolj poti, da smo se še malo naspali, tako da smo bili po pol drugi uri vožnje pripravljeni na izziv, ki nas je čakal. Po prihodu smo na OŠ Ivana Groharja Škofja Loka prijavili 2 ekipi (Paljužine je zastopalo, v GG moški kategoriji, 5 fantov; Tug – tub, pa v ženski GG kategoriji, 6 punc) in prejeli vse potrebno za orientacijo. Tekmovanje se je lahko uradno pričelo.
V petek, 20. 11. 2015, smo ruševski gozdovniki in gozdovnice krenili na pot proti dobro znanemu kraju sredi snežniških gozdov, Črnemu dolu.
V petek, 6. 11. 2015, smo se zvečer odpeljali proti Piranu na akcijo JPN (južnoprimorsko-notranjskega) območja. Akcije se je udeležilo 5 starejših gozdovnic iz voda Tug tub ter 4 popotniki in popotnice.
Starejše GG punce iz Mihelinega in Nežinega voda smo se že na prvem sestanku, 5. oktobra 2013, odpravile na celodnevni izlet na Prem. Odločile smo se, da bomo prepešačile Kettejevo pot. Začele smo pri taborniškem domu in se odpravile proti Zarečju. Od tam nas je pot vodila mimo Novakovega mlina proti Smrjam in nato po bližnjici čez pašnik do Premskega gradu. Pot v eno smer ni bila zahtevna, na cilj pa smo vseeno prispele lačne. Ker je bilo oblačno in mokro, nismo mogle zakuriti ognja, ampak smo si meso spekle kar na plinskem gorilniku. Vse smo bile mnenja, da je bil piščanec s kruhom najboljše kosilo, ki smo si ga do sedaj pripravile same. Po obroku smo bile spet polne energije, igrale smo se vesoljčke, bibiti bibiti bob in valjale po klancu. Za nazaj smo ubrale malo drugačno pot, in sicer smo pri Novakovem mlinu čez brv zavile proti Topolcu. Od dolge hoje smo bile že kar utrujene in smo komaj čakale, da pridemo nazaj v Ilirsko Bistrico. Na koncu smo bile vesele, da je vreme zdržalo, pogovorile smo se o letnem programu in zato lahko zaključimo, da je bil vodov izlet več kot uspešen. V bližnji prihodnosti načrtujemo večdnevnega.