Objavljamo poročila in fotografije z nekaj pomladanskih akcij:
小米饭, 7. april
Medvodi in čebelone, 14. april
Feštival, 21. april
Čistilna akcija na Moli, 21. april
Pomladovanje, 27.–29. april
Ogenj na Bike & Beer Festivalu, 19. maj
V kratkem se zgornjim pridružijo še fotke s področnih mnogobojev. 🙂
Zdaj, ko je področni mnogoboj za nami, je čas, da vas spomnimo na dve večji prihajajoči akciji: državni mnogoboj (15.–17. junija) in taborjenje (10.–19. julija). Vabljeni, da prijavo na slednjega izpolnite na rusevci.si/prijava-na-akcijo.
V petek, 25. maja, ob 18.00 bodo potekale prve prijave na taborjenje, v okviru katerih se bodo odvile tri stvari: podpis prijavnic, sestanek za starše in menjava rabljenih krojev. Mogoče bo tudi naročiti nove kroje, vendar teh ne bomo imeli na voljo za pomerjanje, zato prosimo obstoječe lastnike krojev, da nam priskočite na pomoč. To storite tako, da prinesete svoj kroj, ki ga posodite ostalim za pomerjanje, in jim na ta način pomagate pri odločanju glede velikosti.
Dvajseta sobota 2018. leta se bo v zgodovino zapisala kot datum prve taborniške akcije, na katero se je Tado SAM spomnil vzeti rutko. MMM 🙂
S kakšnim namenom pa smo se sploh zbrali? Organizatorji Bike & Beer Festivala so nas poprosili, če jim na Črne njive pridemo postavit … ogenj! “Končno enkrat nekaj drugega kot štabci,” smo rekli in se lotili dela. Še dobro, da sta se Bka opremila z motorkama, saj smo kot material za gradnjo ognja dobili metrska drva. Kako dobro nam je uspelo, presodite sami, mi bi le še dodali vse pohvale za izvrsten dogodek.
Imate kaj embalaže (tetrapakov mleka, sokov), na kateri so pokrovčki z navoji, in je ne potrebujete? Ali pa mogoče poznate koga drugega, ki bi jih lahko zbral in nam jih dal?
Če jih prinesete na svoje vodovo srečanje in jih vržete v škatlo, namenjeno temu, boste zelo razveselili našo vodnico Leo, ki si jih prizadeva zbrati ogromno (vsekakor več kot 100). Če vas zanima, zakaj jih potrebuje, jo lahko po tem, ko jih zbere dovolj, poprosite, da vam pokaže končni izdelek. 🙂
Novo šolsko leto in taborniški sestanki so že v polnem teku. Celoletni program je že napisan in vse splanirano tako kot mora bit. Pa vseeno. Tudi vodniki včasih potrebujemo malo motivacije in novih idej, da popestrimo vodove sestanke in osvežimo pristope k vsakoletnim temam. Letos smo se v ta namen vodniki zbrali v Postojni. Da si naberemo malo nove energije in idej.
Tokrat smo se odločili, da nove rutke, veščine in znanja podelimo na toplem in brez lučk na glavi. Tako je letošnja prisega potekala v Sokolskem domu, v petek, 17. novembra.
V prvem marčevskem vikendu smo zaključili tečaj za vodje taborniških enot. Začeli smo ga poleti, v gozdni šoli v Bohinju, kjer smo od 12. do 19. avgusta spoznavali silno raznolike reči, povezane z vodenjem, taborništvom v najširšem pomenu. Predavanja, pogovori, bivak, večeri ob ognju … Oblikovali smo tudi projekte, ki jih udeleženci tečaja že uresničujemo znotraj svojih rodov in želimo s tem narediti veliko dobrega za taborništvo in dolgoročen razvoj, hkrati pa ne smemo pozabiti tudi nase in kaj pri projektu dobimo sami, tudi nase ne smemo pozabiti.
Spoznali smo marsikaj, kar nam bo pomagalo pri nadaljnjem spoznavanju.
Ker je teden po Prešernovem rojstnem dnevu ogromno naših članov nastopalo na prazničnem koncertu Glasbene šole Il. Bistrica in ker smo jih ostali pri tem želeli podpreti, so se vsi vodi namesto vodovih srečanj odpravili na Videm. S ploskanjem smo se poklonili nastopajočim, še posebej gromko smo to počeli vsakokrat, ko smo na odru zagledali katerega od 12 RSR-jevcev. Uživali smo v večeru baletnih in orkestrskih točk ter v zvokih komornih skupin in pevskega zbora in se odločili, da naslednjič pridemo kakšno minuto prej, da zasedemo boljše sedeže. 🙂
P. S.: Kdor je stavil, da bo več Ruševcev na odru, je žal/na srečo (obkroži pravilno) zgrešil, razmerje med njimi in gledalci je bilo namreč 12 : 29.
Vse člane Rodu snežniških ruševcev, rodovo upravo, GG-je, PP-je, RR-je ter grče vabim na redni občni zbor, ki bo v petek, 9. 3. 2018, ob 17.30 v Gimnaziji Ilirska Bistrica (klubski prostor). Predviden zaključek zbora je ob 18.30.
Da taborniki delujemo uspešno, nam to definitivno pove letošnje taborjenje v Čezsoči (občina Bovec). Na taborjenju smo letos imeli absolutno rekordno udeležbo zadnjih nekaj let, in sicer 71 udeležencev skupaj z vodstvom tabora. Taborjenje se je uradno začelo z odhodom avtobusa na nedeljsko jutro iz Ilirske Bistrice. Po približno 3-urni vožnji z nekaj postanki smo končno ugledali čezsoški taborni prostor. Mnogim izmed nas se je zdelo, da smo tam že bili. Čeprav je res, da smo Ruševci že taborili v Čezsoči, je bilo to že kar nekaj časa nazaj in večino letošnjih taborečih še ni ugledalo luči sveta. Našo zmedo je razrešil neki modrec, ki nam je dejal, da je na tem prostoru bil posnet film Gremo mi po svoje, ki si ga je ob izidu ogledala tudi večina nas. Kar nas je pa še posebej razveselilo tisti dan, je bilo kosilo ter bližina reke Soče, ki je postavila plavanje na dnevni red vsak dan. Dnevi polni zabave in učenja so minevali hitro. Sonce nas je razveselilo vsak dan, a kljub temu nas je narava opomnila na svojo mogočnost. Ko je zagrmelo med špičastimi vrhovi, je grmenje trajalo tudi do minute dolgo, kar je nedvoumno tudi najpogumnejšim vlilo vsaj kapljico strahu. Narava se je predvsem poigravala z GG-ji saj jim je vlivala omejeni strah, ravno ko so bili na bivaku. Starejšim zaradi preredkega golaža, mlajšim pa, ker so morali precej hitro najti zaklon v deževni noči. A se nam je že naslednji dan oddolžila in nam osušila vso opremo že pred prihodom v tabor. Ob večernem ognju nas je poleg pesmi in iger zabavala drama O nastanku Rodu snežniških ruševcev izpod peres Špele Kresevič Frank, Lee Morano in Katke F. Slosar. Eno izmed noči smo ostali tudi brez zastave. Čeprav je to neljuba prigoda za vsakega, ki drži stražo, je v tem primeru šlo za tradicionalno igro, ki se jo igramo rodovi, ki taborimo v bližini drug drugega. Na koncu smo dobili samo še nekaj prijateljev več. Proti koncu taborjenja smo tabor počasi, a sistematično pospravili in na koncu se ni niti opazilo, da smo bili tam. Čeprav neradi, smo bili primorani stopiti na avtobus in se napotiti domov. Že ob odhodu domov smo vedeli, da se bomo drugo leto spet vrnili, a tokrat ne sami, ampak to je zgodba za drugič.
