Tudi letos smo se Ruševci v nedeljo, 11. oktobra 2026, udeležili Fotoorientacije v Ljubljani!
Že v zgodnjih jutranjih urah smo se vsi še precej zaspani zbrali v Pivki, od koder smo se z vlakom odpravili proti prestolnici. Ob prihodu nas je pričakala še meglena Ljubljana, a nas to nikakor ni ustavilo, saj smo se polni pričakovanj peš odpravili do Prešernovega trga.
Do štarta naših ekip smo morali še nekoliko počakati, vendar nam med čakanjem ni bilo dolgčas. Čas smo izkoristili za prvo malico in igranje, medtem pa so skozi jutranjo meglo že pokukali prvi sončni žarki. Dan je tako postajal vse lepši, naše navdušenje pa je raslo iz minute v minuto.
Kmalu so se ekipe ena za drugo podale na fotoorientacijo. Tekmovali smo v štirih različnih kategorijah, skupaj pa smo imeli kar šest ekip. Princip igre je bil za vse enak: vsaka ekipa je dobila list s fotografijami, na katerih so bili različni kotički in znamenitosti Ljubljane, ki smo jih morali poiskati – kakor smo vedeli in znali!
Pri iskanju naših Kt-jev so nam bili v veliko pomoč tudi prijazni mimoidoči. Nadobudno smo enega za drugim ustavljali in spraševali: »Dober dan, mogoče veste, kje je to, kar je na sliki?« Marsikateri Ljubljančan nam žal ni znal pomagati, zato priznamo, da si je marsikatera ekipa tu in tam pomagala tudi z Googlom, a očitno so bile nekatere fotografije tako zahtevne, da še Google ni znal najti vsega, kar smo iskali.
Kljub vsem izzivom in iskalnim zagatam smo na koncu vsi uspešno prispeli do cilja. Eni bolj, drugi nekoliko manj uspešno, a najpomembneje je, da smo vsi zaključili fotoorientacijo z novimi izkušnjami, kupom lepih spominov in nasmehi na obrazih. Za nami je bila še ena super dogodivščina!
Po končani orientaciji smo se z MČ-ji sprehodili do parka Tivoli, kjer so nas po njihovih besedah čakala NAJBOLJŠA IGRALA NA SVETU, naši GG-ji pa so imeli v načrtu nekoliko drugačen postanek – seveda so se morali ustaviti v McDonald’su. Vsak si je torej našel nekaj zase!
Ko smo se vsi malo spočili, poigrali in okrepčali, smo se skupaj odpravili nazaj proti železniški postaji. Ker nas je na poti domov čakalo še nekaj sprememb, smo se z nadomestnim avtobusnim prevozom najprej odpeljali do Borovnice, kjer smo nato presedli na vlak in kot bi mignil, smo bili že v Ilirski Bistrici, kjer so nas že čakali naši starši.
Za nami je bil dolg, a čudovit dan, poln raziskovanja, smeha, iskanja skritih kotičkov in skupnih dogodivščin, zato komaj čakamo na našo naslednjo taborniško akcijo.