Večer pred kresovanjem smo se PP-ji in RR-ji odpeljali v Črni dol spomladovat. Opremili smo se z YU zastavo in jo obesili na vhod, s teleskopom za opazovanje nekega planeta in z ravno prav hrane. Čevapi so bili odlični!
Sončne majevske sobote smo se udeležili prireditve bistriškega vrtca Jožefe Maslo, ki nas je tudi letos povabil k sodelovanju. Otrokom in staršem smo se taborniki predstavili s postavljenim šotorom in spretnostnimi igrami (pajkova mreža, ciljanje s storži, metanje obročkov).
V torek, 19. maja 2015, je 43 učencev 4. razredov OŠ Dragotina Ketteja preživelo športni dan s taborniki v parku ob šoli in bližnji okolici. Vodja akcije je bila Andreja, pri organizaciji in izpeljavi pa ji je pomagalo še 7 PP-jev in RR-jev ter 2 učiteljici. Takoj ob 8h smo jih z nekaj uvodnimi igrami dobro prebudili, saj jih je do 12.20 čakalo veliko dela: naučili so postavljati ogenj in šotor iz dveh šotork, delati različne vozle ter natančno spoznali kompas in zemljevid – torej osnove orientacije. Da so svoje znanje tudi uporabili, smo jim postavili krajšo orientacijo po mestu, ki so jo uspešno prehodile prav vse ekipe (čestitamo!). Po koncu taborniškega dela smo odigrali še med dvema ognjema, se lovili, malo zapeli in se počasi poslovili. Glede na zadovoljstvo učiteljic, učencev in nas se že veselimo naslednjega šolskega leta!
Ruševci smo 4. 4. 2014 organizirali športni dan za 4. razrede OŠ Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. 5 vodnikov je otroke pospremilo do taborniškega doma, kjer smo se za začetek igrali igro trojnožka, da smo se dobro prebudili.
Zatem smo jih razdelili v tri skupine, da je delo lažje potekalo. V prvi skupini so se otroci učili vozle, v drugi so spoznali uporabo kompasa, v tretji so se igrali različne igre. Po malici so spoznali še zemljevid in osnove orientacije ter postavili ognje in šotore.
Po prijaznih in pohvalnih besedah učiteljice sta nas za športni dan prosili še učiteljici 2. razredov in tako smo teden kasneje, 11. 4. 2014, športni dan organizirali še za drugošolce.
Skupina je štela 36 otrok, tako da je bilo kar pestro. 4 nadobudne vodnice smo otroke pred taborniškim domom takoj razdelile v tri skupine. V prvi skupini so otroci spoznavali potne znake, v drugi se učili vozle, v tretji pa se pogovarjali o življenju v naravi. Po malici so otroke čakali še lov na lisico, izdelovanje kompasa ter sprostitev z igrami.
Da sta nam športna dneva res uspela, smo videli, ko so se nam na vodovih sestankih pridružili novi člani.
Laharn 2013 se je začel s tridnevno predhodnico, se nadaljeval v devtnočno (oz. desetdnevno) taborjenje in se zaključil z neznano dolgo zahodnico. Na tabornem prostoru v Bukovem je bil kot nalašč za nas in naše aktivnosti. Kljub visokim temperaturam nismo trpeli prevelike vročine, saj sta nas hladila kar dva potoka in sence ob njih. Razsežnosti gozda (ter klancev) okoli in okoli se verjetno sploh ne da opisati, saj gre vendar za Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Klance smo še posebej dobro občutili, kadar smo se odpravljali na približno 2 km oddaljeno kopanje. Še bolje bi nam o njih znala povedati fantovska voda gozdovnikov, ki sta vzpone in spuste na bivakih precej dobro spoznala. Starejši od njiju se je na bivakiranje podal kar s kolesi! Zelo prijetno smo bili presenečeni nad izredno gostoljubnostjo domačinov, ki so prihajali na obisk, se družili, nam nosili dobrote. Družina medvedkov in čebelic se je na njihovo pobudo odpravila na izlet do ene od domačij. Tam je pomagala pri peki kruha in ga še toplega prinesla nazaj v tabor za pokušino, deležni pa smo bili tudi potice. Dneve so nam krajšali tudi preganjanje mravelj iz šotorov, kraje zastav, obisk Žirovcev, učenje novih pesmi (ki jih imamo vsi RADI, prav tako kot klope), plezanje, urejanje vodovih kotičkov, ogromno taborne pošte, skrivnostni umor, poskušanje preseganja popolnega prvodnevnega ognja, mnogi stripi o Asterixu in Obelixu. A to še ni vse – Obelixu se je naše taborjenje zdelo tako razburljivo, da je še sam želel postati del njega. Zato se je odločil enkrat za spremembo prav zares skočiti iz knjige in nas obiskati za kratek čas! Najbrž se vsi zavedamo, da prazna vreča ne stoji pokonci, torej si lahko predstavljate količine zaužitih živil. Vendar v Laharnu nismo jedli le veliko, temveč tudi nadvse okusno. Z dvema odličnima kuharjema in njunimi pomočniki je bilo taborjenje še bolj slastno, kot bi bilo sicer. Starejši Ruševci, torej PP-ji in RR-ji, smo bili tudi del velike, izredno raznolike igre, pri kateri je bilo potrebno pokazati veliko znanja, iznajdljivosti, umetniškega duha, šiviljskih spretnosti, spomina (Kje je že spet naša voščenka?!), dolgotrajnega zbiranja vseh članov skupine, predvsem pa volje, še posebej organizatorkine. Za vsak slučaj dodajam še brez dvoma splošno znano resnico – zmaga je bila prepričljivo zelena. Poleg vsega že naštetega smo z gasilskim društvom PGD Bukovo/Zakojca uprizorili požarno vajo. O tem in še marsičem so Lea, Marko in Mojca spregovorili na radiu Primorski val, kamor smo bili Ruševci povabljeni. Ni kaj, ko si enkrat priljubljen, dela (in s tem tudi zabave) zlepa ne zmanjka. 🙂
Ker v snežniških gozdovih nikoli ne zmanjka presenečenj, si lahko le mislite, kaj nas je tam pričakalo slab mesec pred začetkom koledarskega poletja – sneg! Od štiri- do šestindvajsetega dne velikega travna se je namreč v Črnem dolu zbrala skupina najbolj zagretih PP-jev in RR-jev. Naš namen je bil sestaviti program za najboljše taborjenje doslej (kakor vsako leto, seveda). Na začetku smo morali opraviti najtežjo odločitev – rdečo nit – in kot se je kasneje izkazalo, ste nam lahko nadvse hvaležni, da sta Asterix in Obelix premagala Kekca. Ker smo se vikenda udeležili že nekoliko vnaprej pripravljeni, smo program sestavili kakovostno, dokaj hitro, poleg tega pa še vpeljali pomembno spremembo – več dela po vodih, manj po družinah. V istem vikendu smo uspešno izpeljali tudi sestanek za Vozlarijo890.
V petek, 21. decembra, popoldne se je najstarejši GG vod (Kapucarji) dobil pred taborniškim domom, odložil potrebščine in odšel v dom na Vidmu. Tam sta namreč na božično-novoletnem koncertu Glasbene šole Il. Bistrica in baletnega oddelka nastopali tudi dve Kapucarki, ostali pa smo ju prišli spodbujat. Po izvrstno odplesanih in s saksofonom odigranih točkah smo se z nasmeškom na obrazu odpravili “domov” v Bazoviško 8. Tam smo gledali filme, pomagali izdelovati voščilnice, kuhali (in preveč sladkali :P) čaj, uživali v pici, ponoči pa predvsem veliko govorili. Naslednje jutro smo, kot se spodobi, začeli z zajtrkom: Nutella, svež kruh, koruzni kosmiči, slastni, doma pečeni piškoti. V rekordnem času smo pospravili ter počistili sledove prenočevanja, se namestili na blazine, si ogledali Ledeno dobo 4, za tem pa je že napočil čas za razpršitev po domovih Ilirske Bistrice, Jelšan, Rečice in Trnovega.
Letošnje taborjenje je bilo prav posebno – posebna je bila lokacija (hrvaška Istra), posebno je bilo vodstvo (pridružilo se nam je veliko grč), posebni so bili tudi udeleženci (vsak po svoje, seveda). Začelo se je z enodnevno prehodnico, 6. julija, in sicer v Koromačnem, natančneje v kampu Tunarica.
V sredo, 9. novembra 2011, je Četa ognjenega ruja iz Komna drugo leto zapored organizirala KOTO, Kraško orientacijsko taborniško avanturo. Ruševci smo se je udeležili prvič, in sicer z eno RR ekipo samih posebnih (Erče, Tažo, Petra, Andreja) ter Maretom, ki je bil član ekipe severnoprimorskih tabonikov. Okoli 16h, po vožnji po kraških cestah in krožni vožnji po Škrbini, smo stopili ven na mraz, prijavili ekipe in čakali. In čakali … In jedli, se igrali in še kar čakali. 🙂 Tudi po tem, ko sta se btk in korenček pripeljala v rumenem jajčku z veliko zamudo, smo čakali. Šele pozno zvečer smo se pomerili v igrah (kjer smo Posebni razturali!) – slalomu med balami sena, vrtenju okoli njih, hoji čez spolzko deblo v spremstvu letečih teniških žogic, premagovanju razdalje na hoduljah ter znanju iz taborništva. Spet je preteklo nekaj ur, preden se je program nadaljeval. Tokrat smo morali zakuriti ogenj in si skuhati večerjo (ali bolje rečeno polnočne prigrizke), za kar smo dobili dodatne točke, saj smo bili toliko vztrajni, da smo skuhali trdo kuhana jajca in tudi vse ostale dobrote. Še malo smo se družili ob ognju ter kitari in ker se ni vedelo, kdaj bo se bo štartalo na progo, so se nekateri odpravili opraviti lepotni spanec. Okoli 2h ponoči smo doživeli budnico in se zalimanih obrazov podali v leden mraz. Proge sicer nismo v celoti obhodili, ker smo že tako ali tako prišli nazaj v bivšo šolo ob 7h, a z rezultatom smo bili seveda vseeno zadovoljni. Po malo urah spanja in veliko kosih kruha z Vikijem je potekala razglasitev razultatov. Ekipa “Posebni” je prejela diplomo za 3. mesto, Maretova “Še povemo sproti” pa kar za 2. Bravo! (Ob vseh lepih spominih pa moram žal dodati enega ne tako prijetnega. Kljub temu da smo težavo kasneje rešili, je ljubiteljem rjavih 750-gramskih kozarcev skoraj zastalo srce – na to tragično noč je v VW Polu zmrznila Erčetova Nutella.)
Vse od 12. pa do 22. avgusta smo izpred taborniške hiše v Jagodju lahko uživali v sicer peklenski vročini, a prelepem razgledu na slovensko obalo. Udeleženci, mentorji, predavatelji, vodji in kanarčki JPN vodniškega tečaja 2011 smo vseskozi skrbeli za delovno in zabavno vzdušje. S tečajniki smo se kot grški bogovi in Zevsove hčerke mojre dobili na železniški postaji v Kopru, kjer smo se s pomočjo ledolomilcev malce bolje spoznali. Po naporni poti so bodoči vodniki prispeli do njihovega novega domovanja, kjer se je začel njihov naporen urnik. Skozi 10 dni so se naučili mnogo novih igric, ponovili znanje o taborništvu, preganjali mačko, si kuhali kosila, se zabavali v strateški igri, posnetkih RKJ-jevcev, se družili ob ognju in kitari, spoznavali sto in en način uporabe vrtexa, reševali Ahilove pete, se smejali doživetjem z bivaka, zgodaj zjutraj vstajali in se sprehajali po grškem forumu, veliko jedli, dobili par bomb v šotorih, čez cel dan iskali drevesa s primernimi senčkami, neizmerno uživali ob predavanjih in predvsem spoznavali delo vodnika. Zadnji večer smo pripravili prav posebno grško pojedino, ki so mu sledile poroke in ZABAVEN program. Tega je vodil sam Zevs (nismo vedeli, da je tak šaljivec!) in tako poskrbel za sprostitev po stresnem popoldnevu s končnimi testi. Zadnji dan smo zgradili mostove iz špagetov, preverili njihovo trdnost, popisali in porisali majice za spomin ter končno dobili dolgo pričakovane rezultate tečaja, prejeli pohvale, našitke. V slovo smo se še enkrat polignjali, pozdravili ljube kanele ter se razšli (in se na TOTeM-u kmalu spet snideli). Kljub temu da sta oba naša tečajnika predhodno zapustila VT, smo zadovoljni z vsem, kar sta odnesla in doprinesla k tečaju.
