Laharn 2013 se je začel s tridnevno predhodnico, se nadaljeval v devtnočno (oz. desetdnevno) taborjenje in se zaključil z neznano dolgo zahodnico. Na tabornem prostoru v Bukovem je bil kot nalašč za nas in naše aktivnosti. Kljub visokim temperaturam nismo trpeli prevelike vročine, saj sta nas hladila kar dva potoka in sence ob njih. Razsežnosti gozda (ter klancev) okoli in okoli se verjetno sploh ne da opisati, saj gre vendar za Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Klance smo še posebej dobro občutili, kadar smo se odpravljali na približno 2 km oddaljeno kopanje. Še bolje bi nam o njih znala povedati fantovska voda gozdovnikov, ki sta vzpone in spuste na bivakih precej dobro spoznala. Starejši od njiju se je na bivakiranje podal kar s kolesi! Zelo prijetno smo bili presenečeni nad izredno gostoljubnostjo domačinov, ki so prihajali na obisk, se družili, nam nosili dobrote. Družina medvedkov in čebelic se je na njihovo pobudo odpravila na izlet do ene od domačij. Tam je pomagala pri peki kruha in ga še toplega prinesla nazaj v tabor za pokušino, deležni pa smo bili tudi potice. Dneve so nam krajšali tudi preganjanje mravelj iz šotorov, kraje zastav, obisk Žirovcev, učenje novih pesmi (ki jih imamo vsi RADI, prav tako kot klope), plezanje, urejanje vodovih kotičkov, ogromno taborne pošte, skrivnostni umor, poskušanje preseganja popolnega prvodnevnega ognja, mnogi stripi o Asterixu in Obelixu. A to še ni vse – Obelixu se je naše taborjenje zdelo tako razburljivo, da je še sam želel postati del njega. Zato se je odločil enkrat za spremembo prav zares skočiti iz knjige in nas obiskati za kratek čas! Najbrž se vsi zavedamo, da prazna vreča ne stoji pokonci, torej si lahko predstavljate količine zaužitih živil. Vendar v Laharnu nismo jedli le veliko, temveč tudi nadvse okusno. Z dvema odličnima kuharjema in njunimi pomočniki je bilo taborjenje še bolj slastno, kot bi bilo sicer. Starejši Ruševci, torej PP-ji in RR-ji, smo bili tudi del velike, izredno raznolike igre, pri kateri je bilo potrebno pokazati veliko znanja, iznajdljivosti, umetniškega duha, šiviljskih spretnosti, spomina (Kje je že spet naša voščenka?!), dolgotrajnega zbiranja vseh članov skupine, predvsem pa volje, še posebej organizatorkine. Za vsak slučaj dodajam še brez dvoma splošno znano resnico – zmaga je bila prepričljivo zelena. Poleg vsega že naštetega smo z gasilskim društvom PGD Bukovo/Zakojca uprizorili požarno vajo. O tem in še marsičem so Lea, Marko in Mojca spregovorili na radiu Primorski val, kamor smo bili Ruševci povabljeni. Ni kaj, ko si enkrat priljubljen, dela (in s tem tudi zabave) zlepa ne zmanjka. 🙂