Kitati

Ker je bilo to zimo obilo snega, smo se v soboto, 23. 2. 2013, spet sestali na hribu Svobode. Tokrat je bilo članstvo nekoliko starejše, GG-ji in PP-ji, saj je bila akcija zahtevnejša – uprizoritev bitke. Razdelili smo se v dve skupini, vsaka skupina je imela dovolj časa, da si je pripravila obrambno trdnjavo in si razporedila vloge, kdo bo napadal, kdo bo v obrambi, kdo ob izdeloval krogle, kdo bo bolničar … Na pisk piščalke se je bitka začela. Z obeh straneh bojnega polja so začele leteti snežne kepe, napadalci so se skušali približati nasprotnikovi trdnjavi in jim ukrasti zastavo. Najspretnejšim je to tudi uspelo. Po dveh urah trde borbe se je igra končala z zmago levih. Prijetno utrujeni in pošteno lačni smo se odpeljali vsak k sebi, na topel čaj.

Sankanje z Ruševci

S sabo smo imeli sanke, bobe, lopate in pijačo. Vsi zagreti smo se začeli sankat po zasneženem hribu, ki je imel del sankaške proge že utrjen in pripravljen na drveče tabornike. Na akcijo so prišli MČ-ji, GG-ji, PP-ji in vodniki. Kmalu so si GG fanti zaželeli več adrenalina pri spustih, zato so s svojimi vodniki na novo naredili progo, na kateri je bila skakalnica. Najpogumnejši so se seveda takoj spustili še po nedodelani skakalnici in jo ocenili. Ko je bila skakalnica dokončno pripravljena, se je ”tekmovanje” lahko začelo. V prvi vrsti je bil za nekatere dosežek že to, da so si sploh upali skočiti ali da so se zapeljali nanjo in ne mimo nje. Po nekaj zanimivih skokih smo ugotovili, da si upajo tako MČ-ji kot GG-ji veliko in da je nekatere dobre skakalce poneslo tudi do dobrega metra daleč. Zato je postala skakalnica zelo priljubljena med pogumnimi sankači in taborniki. Na koncu smo ugotovili, da so za skoke najbolj primerni bobi, za dirko po strmini pa lesene sanke. Po napornem in veselem sobotnem dopoldnevu smo se taborniki polni zadovoljstva in novih sankaških izkušenj ob 13h odpravili z vso opremo domov ter se dogovorili, da se naslednje leto, če bo le zima prava, zopet dobimo in preizkusimo naše sankaške sposobnosti!

Smučanje v Bohinju 2013

Tudi to zimo smo se PP-ji in grče z družinami odpravili na zimsko smuko v zasnežen Bohinj. Kot ponavadi, je bil za to rezerviran zadnji vikend v januarju, 25.-27. 1. Pričarali smo si čudovite tri dni smučanja, sankanja, bordanja, plavanja, druženja, zabave, petja … Vzdušje je bilo enkratno, da o hrani izpod rok kuharice Ane ne govorimo. Naslednje leto – ponovi vajo 🙂

Po poti Cankarjevega bataljona

V letošnjem letu si je planinska sekcija zadala nalogo, da v letu 2013, ko Rod snežniških ruševcev praznuje 60. obletnico, ta jubilej počasti s planinsko- pohodniškimi akcijami tekom celega leta. Zamisel smo pričeli uresničevati z udeležbo na nočnem pohodu iz Pasje ravni v Dražgoše, 12-13. januarja, 2013. Ob 24,00 uri smo štirje ruševci (Boštje, Mitko, Slavica in Romana) oboroženi s kartami in dobro voljo štartali z zbornega mesta na Pasji ravni. Pot je bila razdeljena na tri etape. Po vsaki je sledil pol urni počitek na prostem, čas za topel čaj in dvig sladkorja v krvi. Prvi del poti je najdaljši in od vseh najglasnejši. Pohodniki so še polni energije in čvrstih korakov. Iz stnjene kolone odmeva smeh, šale in glasni pogovori. Nekoliko tiši so pogovori tistih, ki so se pohoda že udeležili. Ti vedo, da je z energijo potrebno varčevati. Prvi postanek sledi po treh urah hoje. Na vrhu hriba nas pričaka velik kres, ki kar vabi v svojo bližino. Po navodilih organizatorja se tu zadržimo skoraj celo uro. Dodobra ohlajeni in premraženi do kosti nadaljujemo pot. Po Mitkotovih izračunih smo šele nekje na 18 km. Od cca 40ih. Prvič pomislim, da brez avtopilota to ne bo šlo. Pred nami je eno uren spust po spolzkem terenu. Zaradi zaustavljanja kolone in počasnega napredovanja se le s težavo ogrejemo. In že smo pred ponovim vzponom. Ko zreš iz doline v hrib in spremljaš kolono lučk nekje visoko pred sabo, pomisliš, da sploh nočeš vedeti kje si in kam moraš priti. Preprosto se izklopiš. Sedem zjutraj. Svitanje. Pričelo je snežiti. Po besedah izkušenih smo pred enim najzahtevnejših delov pohoda. No ja, sedaj vsaj vidimo kam gremo. Ta zadnji del druge etape res ni od muh. Klanec, ki ga kar ni konca. Vas, ki jo vidiš pred seboj in za katero veš, da je tvoj cilj pa se kar odmika in odmika… Počitek. Tako je mraz, da kljub utrujenosti komaj čakamo da gemo naprej. Še zadnji dve uri in pol hoje. Sneži vedno močneje in potrebno je paziti na vsak korak, saj ne veš kaj se skriva pod snegom. Kljub temu napredujemo hitro. Gozd smo pustili za sabo in že smo na asfaltu, tako rekoč na cilju. Teh nekaj kilometrov ceste, ki je ostalo ni omembe vredno. Dražgoše. Na cilju nas čaka značka, topla malica in čaj. Taborniki smo v življenju pojedli že kar nekaj pasuljev, ta, ki smo ga tu dobili si ni zaslužil tega imena. Pa da ne bo kdo mislil, da je kaj ostalo. Deset ur hoje terja svoj davek. Ja, bilo je naporno. Pa vendar, prijetna družba, pogovori z ljudmi, ki se znajdejo ob tebi, spoznanje da zmoreš in predvsem ponos, ko prideš na cilj so razlogi, ki bi me prepričali, da zadevo ponovim. Čez nekaj let, se razume. Taborniki ustvarjamo boljši svet. Ruševci z vami že 60 let!

Vodov izlet Kapucarjev

V petek, 21. decembra, popoldne se je najstarejši GG vod (Kapucarji) dobil pred taborniškim domom, odložil potrebščine in odšel v dom na Vidmu. Tam sta namreč na božično-novoletnem koncertu Glasbene šole Il. Bistrica in baletnega oddelka nastopali tudi dve Kapucarki, ostali pa smo ju prišli spodbujat. Po izvrstno odplesanih in s saksofonom odigranih točkah smo se z nasmeškom na obrazu odpravili “domov” v Bazoviško 8. Tam smo gledali filme, pomagali izdelovati voščilnice, kuhali (in preveč sladkali :P) čaj, uživali v pici, ponoči pa predvsem veliko govorili. Naslednje jutro smo, kot se spodobi, začeli z zajtrkom: Nutella, svež kruh, koruzni kosmiči, slastni, doma pečeni piškoti. V rekordnem času smo pospravili ter počistili sledove prenočevanja, se namestili na blazine, si ogledali Ledeno dobo 4, za tem pa je že napočil čas za razpršitev po domovih Ilirske Bistrice, Jelšan, Rečice in Trnovega.

Movie night Paraplegikov

V petek 7. 12. smo se dobili v taborniški z namenom, da se podružimo in pogledamo kakšen film. Prišli smo vsi člani voda Paraplegiki in še nekaj ostalih naših tabornikov. Vsak je prinesel tudi nekaj za pit in jest, od Štimca nona pa nam je naredila super palačinke. Mmmmmm. 🙂 Ogledali smo si tri filme in za lahko noč odigrali še par iger Slendermana. Zjutraj smo pospravili in odšli domov. 🙂

Prisega 2012

Na hladen novembrski večer se je v Kindlerjevem parku pred taborniškim domom zbralo lepo število tabornikov in njihovih družin ter prijateljev. Ob 18:30 smo pričeli z uradnim delom v ribniku (kot se spodobi, smo prisego otvorili s taborniško himno), do katerega so vodile prelepo postavljene svečke. Najprej so na osvetljen “oder” stopili MČ-ji, kjer jih je čakalo sestavljanje velikih puzel v obliki znaka ZTS. Po vzpodbujanju in uspešno opravljenem izzivu so prisegli in ponosno prejeli rdeče rutke. Za njimi se je zvrstila cela četa novopečenih GG-jev, ki so morali pokazati nekaj taborniškega znanja o vozlih, ognjih in taborniških zakonih, s čimer so si zaslužili velik M in zelene rutke, seveda. Podelili smo tudiogroomno lani osvojenih veščin, kar je nadvse pohvalno. Ker nas je letos v vodstvu nekaj več kot lani, smo 2 novima vodnicama in 2 novima pomočnicama podarili oznake za kroj. Vse skupaj smo začinili še s taborniško pesmijo Tam ob ognju našem ter se odpravili posladkat s čajem in piškoti. Druženje in pogovori so trajali do približno 20h, vodniki pa smo pozneje v spomin na gibčnejše dni še skakali lastiko (hrvaške, uspešnejša skupina je prišla do konca četrtih :D). Še posebej bi radi pohvalili Paraplegike za lično postavljene pionirske objekte, Kapucarje za dekoracijo ter vse starejše GG-je za pomoč pri pripravljanju in pospravljanju.

GG jesenovanje, Črni dol 2012

Kakor se spodobi, smo tudi letos ponosnim lastnikom zelenih rutk omogočili udeležbo na najsijajnejši GG akciji, jesenovanju. A tokrat smo ga še podaljšali, trajal je kar 5 dni (27.‒31. oktobra 2012). Našemu vabilu se je odzvalo 18 vedrih gozdovnikov ter 5 (+/- 2) članov vodstva, ki so se komaj čakali peš dokopati do koče v Črnem dolu. A vreme nam jo je zakuhalo in do tam smo se bili primorani odpraviti z jeklenimi konjički. Tako smo v soboto okoli poldan začeli s programom, ki je do naslednjega dne potekal večinoma notri. Mlajši GG-ji so ta 2 dneva preživeli v duhu učenja orientacije (relief, izohipse), zgradbe rodu in ZTS-ja, kodiranja, izdelave ščipalk in packanja z baloni. Starejši GG-ji so se medtem ukvarjali z načrti za pionirske objekte, bivaki iz naravnih materialov, slastnimi napolitankami ter se pri nekaterih predavanjih pridružili mlajšim. Ne pozabimo, da so bili na mizi ves čas prisotni trakci (kasneje prelepe zapestnice), pa seveda družabne igre, med katerimi je prevladoval poker. Nedeljo je kljub prej opisanemu, celotnemu zanimivemu programu zaznamoval prvi sneg letošnje sezone in seveda kepanje, ki mu je sledilo. V ponedeljek dopoldne sta mojstra orientacije postavila takšno s kar več kot 15 KT-ji, ki je bila ob predhodni razlagi namenjena učenju azimutov in napadanju točk. Oboroženi z novim znanjem so se GG-ji do večera le segreli v koči, nato pa v treh točkah predstavili zgodovino taborništva, na katere so se pripravljali dopoldne. Da se ne bi vseh 5 dni gibali le v “domači”, črnodolski globeli, smo se v torek odpravil do Grde drage. Tam smo tekmovali v delanju največje kepe ‒kar poglejte si ogromne rezultate v fotogaleriji. Nazaj do koče nas je vodila druga pot kot za naprej, namreč odločili smo se sprehoditi mimo Sviščakov. Po štirih dneh nam v sredo ni ostalo drugega, kot da priredimo prav malo čistilno akcijo v koči ter še pokličemo starše in jih poprosimo za prevoz v prav nič zasneženo dolino. Za konec naj omenimo, da so si kljub nizkim temperaturam in ledeeno mrzli vodi mnogočlenarji Črvi pogumno umili svoje člene (noge), starejši GG-ji pa se celo odločili za tuširanje. Za svojevrstno presenečenje sta poskrbela tudi Erče in Mitko, ki sta v manj kot 4 urah ob polni luni opravila turo do Snežnika in nazaj. Kdo bi si mislil, da se da toliko zanimivih reči strpati v pičlih pet dni …

Močne ukane 2012

Oktobra se je 17 bistriških tabornikov odpravilo na vseslovensko orientacijsko tekmovanje, ki je letos potekalo v Medvodah. Ruševske barve so zastopale 3 GG ekipe. Najboljša izmed ekipe je dosegla sedmo mesto od kar 40 ekip. Vsi so se imeli super ter se v enem glasu odločili, da gremo tja tudinaslednje leto.

Vodov izlet Paraplegikov

Uvod v novo taborniško leto smo letos začeli z vodovim izletom, ki je potekal od petka, 5. 10., do nedelje, 7. 10., v Črnem dolu. Izlet smo poizkušali čim bolje izkoristiti za pridobivanje novega znanja. Prvič smo naredili stražni ogenj, ki smo ga poizkušali prižgati s kresilom. Skoraj bi nam uspelo! 🙂 Naredili smo dvignjeno ognjišče na katerem smo si skuhali kosilo in popldne šli še na orientacijo. Naučili smo se tudi novo igrico “Pikaču”, odigrali par tekem nogomenta, pospravili kočo in šli domov. 🙂 Bolj podroben potek vodovega izleta si lahko preberete v dnevniku, ki ga je med izletom napisal Domen Fila. VODOV IZLET – PARAPLEGIKI

(Dnevnik) 6. 10. 2012 Včeraj ob 17:00 smo prišli v Črni dol in začeli nabirati les za ogenj in smo ga toliko nabrali, da nam do jutra ni bilo potrebno nabirati novega lesa. Potem smo si izbrali jogij in si postavili spalke. Zvečer smo si naredili mini nogometno igrišče in igrali mini nogomet 2:2. Okoli 23:00 smo šli spat. Danes je bil zelo slab dan za naravo, kajti spustili smo veliko strupenih plinov 😀 7. 10. 2012 Danes smo se zbudili ob 7:00 in pojedli kruh z NUTELLO. Zjutraj se nam je pridružil tudi Šajn, ki zaradi bolezni no mogel prej priti. Naredili smo ‘Kamerino’ skico za pionirski objekt za pečenje mesa in krompirja. Bilo je zelo naporno, ampak končali smo do časa kosila, si naredili dvignjeno ognjišče in si na njem skuhali kosilo. Proti noči smo imeli kratko orientacijo. Potem smo pomoili posodo, postavili ogenj ter se igrali nogomet in pikačuje. Trenutno se igramo mini nogomet in si pripravljamo tople sendviče. Pred pol ure je Juri odšel zaradi košarkarske tekme. 8. 10. 2012 Danes smo se zbudili ob 9:00, pojedli Nutello, pospravili kočo in se odpravili domov. Domen Fila, Tadej Morano, Gregor Šajn, Štimc, Marko Primc, Blaž Mršnik, Jurij Blokar, Marko Prelec