Taborniško leto Društva tabornikov Rodu snežniških ruševcev Ilirska Bistrica doseže svoj vrhunec na vsakoletnem poletnem taboru. To je edinstveno doživetje, kjer taborniki vseh starosti preživimo 10 dni izven domačega okolja, obkroženi z naravo, v dobri družbi, z željo po novih izzivih in dogodivščinah.

Letos nas je 49 Ruševcev taborilo od 10. do 19. julija, na tabornem prostoru v Čezsoči. Da pa bi si poletne dneve še bolj popestrili, so si poleg našega tabora šotore postavili taborniki iz Društva tabornikov Rod kraških j’rt Sežana. Pestra družba je poskrbela za čisto nove izkušnje taborjenja in polepšala marsikateri skupni večer. V svoj imenik smo dodali nove obraze ter podaljšali svojo verigo prijateljev.

Taborni vsakdan se je začel z jutranjo telovadbo, kateri je sledil jutranji zbor z dvigom zastave. Po zajtrku se je pričel taborniško obarvani program ali tako imenovana gozdna šola. V tem času so člani že pridobljena znanja uporabljali v praksi in pridobili nova. Srečevali so se z novimi izzivi in jih premagovali s skupnimi zamislimi, pogumom in sodelovanjem. Preizkušali so se v taborniških veščinah, kot so lokostrelstvo, postavljanje in kurjenje ognja, postavljanje bivaka ter pionirskih objektov. Zaživeli so z naravo in se zamotili z novimi odkritji. Med dopoldansko in popoldansko gozdno šolo smo se vsi taboreči zbrali za opoldanski zbor in kosilo ter prosti čas preživeli ob igranju iger, pisanju pisem za taborno pošto, izdelavi vodovih kotičkov, kjer smo izvajali vodov program, in kopanju v mrzli reki Soči. Zadnji, večerni zbor in spust zastave sta bila izvedena pred večerjo. Sledil je večerni program, med katerim se vedno rodijo novi spomini ob zvoku kitare, petja in prasketanju toplega ognja.

Taborečim nam beseda dogodivščina vsekakor ni bila tuja. Že na začetku taborjenja smo se udeleženci po starostih za eno noč odpravili izven tabora, kjer smo si morali postaviti bivak, prenočišče, pripraviti ognjišče in kurjavo ter si na ognju skuhati ali speči hrano. Udeležili smo se tudi celodnevnega izleta, kjer smo po poteh muzeja na prostem Kolovrat skozi jarke in tunele prestopili celo italijansko mejo. Na ta dan smo vstopili tudi v park Tolminskih korit, kjer smo občudovali sotesko rek Tolminke in Zadlaščice. Tu smo prečkali tudi Hudičev most, razpet kar 60 m nad reko Tolminko.

Pozabili nismo niti na večletno taborno tradicijo. Na dan krsta in proge preživetja smo medse sprejeli pet, sedaj čisto pravih tabornikov s svojimi novimi taborniškimi imeni. Krst smo po tradiciji zaključili s slavnostno večerjo. Zanjo in za vse ostale kuharske specialitete letošnjega taborjenja se iskreno zahvaljujemo našemu tabornemu kuharju Rihardu Baši. Iskreno se zahvaljujemo tudi Dragu Hafnerju, ki nam je v kuharjevi odsotnosti velikodušno priskočil na pomoč.

Za zadnji večer letošnjega taborjenja pa smo prihranili sedaj že kar staro šego, poroke, ki pa so letos prevagnile na višjo stopnjo. Postale so namreč medrodovne, saj smo jih organizirali skupaj s taborniki iz Sežane, pridružili pa so se nam tudi člani predhodnice Društva tabornikov Rod pusti grad Šoštanj.

Fotografije.