Da si takoj razjasnimo, to vsekakor ni nikakršna kolesarska dirka, je Bičikleta žur. Žurka z bicikli, po izolsko »na lagano«, čeprav smo hitro ugotovili, da je to le taborniško pojmovanje žura. Netaborniške ekipe, tako imenovani rekreativci, so za seboj puščali le prah in tabornike.
Vse se je začelo 5. 5. 201 v idiličnem bistriškem podnebju, dežju in megli. Kolesa so bila že na strehi, pripravljena na prve obmorske vzpone in padce. Ni nam ostalo drugega, kot da se Stari mački in Mjehke riti podamo na Žurko. Izola nas je na srečo presenetila s sončnim in toplim jutrom. Tu nas je pričakala tretja ekipa RSR-ja, Diaspora. V polni zasedbi smo na kolesa pripeli štartne številke in se spopadli z novimi izzivi.
Mislim, da ni nič narobe, če rečemo, da smo pričakovali ali vsaj upali na umirjeno kolesarjenje ob slovenskem morju. Na žalost takšne pravljice nismo dobili, saj se je pot že na samem začetku začela z rahlim vzpenjanjem. Da ne boste mislili, da smo samo žurirali! Vsekakor so izolski taborniki skrbno vrisovali pot na naših kartah, da slučajno ne bi zgrešili kakšnega klanca ali po pomoti zavili mimo njega. Vendar so se, milo rečeno, potrudili tudi s popestritvijo na vseh KT-jih. Med drugim smo priskočili na pomoč popolnoma zmedeni tabornici, ki jo je napadel merjasec (pa čeprav je bil to le test znanja prve pomoči), z vonjem smo ugotavljali vsebino lončkov, od rožmarina do sardele, zakrpali smo gumo kolesa, s kolesi prevozili poligon, igrali švedski šah in celo ugotovili, da je dimnik tovarne Delamaris visok kar 51 m. Za piko na i smo bili deležni palačink z marmelado ali čokolado.
Seveda smo si v slogu Starih mačkov ustvarili malo žurko. Kako pa naj bi se odrekli primorskemu narezku in domačemu siru ter kakšni gostilni ali dvema? Tako pač ne gre. Pa da ne boste mislili, da smo se prišli le zabavat (no, mogoče nekateri), ekipa Diaspora je namreč med taborniškimi ekipami zasedla odlično 3. mesto, Stari mački in Mjehke riti, pa nismo bili daleč za njimi. Zato en velik Mmmmmmm!