Prišel je pesnik en, imel je čevlja dva. Izgubil enega, obdržal drugega. Odšel je pesnik en, odvrgel čevelj drug, svoboden zdaj po svet kravsa.
Pridi, odvrzi zdaj čevlje še ti. Pridi, pridruži se mi.
Pravkar si se srečal s himno letošnjega jesenovanja, ki je potekalo pod naslovom: O pesniku, ki je potoval^100 in izgubil čevelj. Že takoj po prihodu v petek je 7 neugnanih GGjev zakurilo ogenj, po odlični večerji pa smo se skupaj s prvim prizorom dramske igre, ki jo je odigralo vodstvo preselili. Vstopili smo v detektivski in spletkarski svet pesniških cehov in kultov. Naša glavna naloga pa je bila poiskati Pesnika in mu vrniti čevelj.
Že takoj naslednji dan se je dramska igra zaključila, ko smo po preobratih v zgodbi spoznali poslanstvo svobodnega Pesnika, ki ne potrebuje čevljev v svojem življenju. Da pa bi mi lahko odvrgli svojo obutev kar tako, pa vsekakor ni bilo dovoljeno. Najprej je bilo potrebno reciklirati papir, da bi nanj lahko pisali. Potrebno pa je bilo tudi prijeti hudobce iz pesniškega ceha, zato smo raziskovali in beležili prstne odtise. Po kosilu smo se odpravili na pot, kjer smo se morali dokazati s svojim taborniškim znanjem in veščinami. Dokazali smo, da imamo taborniško strukturo, vozle, taborniške zakone, topo znake in ognje v malem prstu. Ker pa je to šele delček prakse, je večerji na ognju sledil še duhovno poglobljen program. Kot pravijo: “Če nimaš muze, ki bi ji pesnil, si jo moraš pač izmisliti.” Tako smo odšli v svoja svetišča duše in tam pokramljali sami s sabo. V pomoč so nam bila vprašanja, ki so nas popeljala veliko globlje od Marianskega jarka. Ker pa taborniki še rajši zapojemo kot zgolj recitiramo pesmi, smo večer zaključili ob kitari.
V tretje gre rado. Sploh ko nam znanost omogoči uro več spanca. Čeprav nam je vsako urjenje v svobodi prineslo več občutka za relativnost časa (da o prostoru sploh ne govorimo). Ugotovili smo, da dejansko potrebujemo samo bivak, zato smo si ga tudi postavili, vendar vodstvo ni še napredovalo v svobodi tako kot GGji, zato ŽAL nismo smeli prenočiti v njem. Smo pa zato dobili pravi preizkus v popoldanskih urah, ko smo morali oditi na romaneskno popotovanje, ki smo si ga pisali sami. Odkrivali smo gesla, sprejemali odločitve o lastnih življenjih, preganjali čistilke, na samem koncu pa v pevskem dvoboju ugnali pesniški ceh in dokončno osvobodili pesnika v nas.
Kmalu smo spoznali, da je svoboda, ne le težko dosegljiv cilj, ampak še težje živeti cilj. Kot svobodni umetniki smo tako morali pripraviti in odigrati dramsko igro, katere osrednja zgodba se je navezovala na dogodke izpred dramske igre, ki jo je odigralo vodstvo. Ni odveč dodati, da so zato nekateri na odru umirali pod lastnimi rokami. “Pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.” Vendar to še ni bilo vse! Svoboda se nas je oklenila kot se oklene poročni prstan prstanca. Zvečer smo se zbrali na okrogli mizi, kjer je vsak od nas moral zagovarjati vlogo, ki mu je bila dodeljena. Ozračje postane zares naelektreno, ko si skočita v lase nadobudni materialist in vojni veteran, ker se ne moreta dogovoriti o tem ali je srečnejši mlad ali star človek …
*plosk*tlesk*rock’n’roll*
Ponedeljek: se odpravimo, pospravimo in odkravsamo domov.