Kategorija: <span>PP</span>

Prisega 2011

V petek, 11. novembra, se je ob 18. 30 pred taborniškim domom zbralo kar lepo število Ruševcev in njihovih najbližjih. Že eno uro prej pa so se na prizorišču pojavili takrat bodoči MČ˗ji in GG-ji, ki smo jih pripravili na svečan prestop, jim obrazložili, kaj prisega sploh pomeni, nekatere nove člane pa naučili narisano taborniško himno. Začeli smo s prihodom v svečkah, himno ZTS, nadaljevali s krajšim programom, tudi pesmico Tumči, in se posvetili podelitvi začasnih rutk. Te so v lasti prestopajočih izbrancev, dokler ne opravijo zadane naloge ter s tem dokažejo, da si prav zares zaslužijo biti taborniki. Nato smo zapeli Dober tek, se zgrudili k toplemu čaju in piškotom, se še malo družili in se počasi porazgubili. Pri celotni organizaciji je sodeloval vod Kapucarji, ki se je izkazal za zelo zanesljivega.

GG jesenovanje, Črni dol 2011

V jutru prvega novembrskega četrtka se je pred taborniškim domom zbralo 11 pogumnih GG-jev, ki se je v spremstvu 3 PP˗jev upalo peš podati v Črni dol. Po približno 6˗ih urah hoje, objemanja dreves, malic, klancev in velikega števila čokolad smo prispeli pred nam najljubšo kočo, kjer so nas potrpežljivo čakali vodnik in dva obiskovalca, ki sta baje padla z letal prav pred kočo. Nismo se izgubili! 😀 Takoj po prihodu smo zakurili v koči, da smo se karseda hitro segreli in da smo lahko pričeli peči slastne bruskete. Pozabili nismo niti na higieno, se umili s sicer ledeno vodo, se dobro zavili in kot bi mignil, so bili tudi kruhki nared. S česnom in olivnim oljem! Do večera smo se zaposlili s postavljanjem igrišča in že se je lahko odvil prvi poznan turnir v rubojki in rubalu, ki je navdušil vse sodelujoče, še posebej zmagovalno ekipo Blokarjevi. Naslednje jutro smo pričeli z najboljšim zajtrkom ter še boljšo telovadbo, nogometom. Dobro segreti smo se odpravili nazaj v kočo, lično pospravili čevlje in pričeli pripravljati kosilo, namreč obetal se nam je nepozaben obrok – hamburgerji! Skupaj smo zamesili testo za lepinje ter pripravili meso za pleskavice. Nato pa smo se potrudili in skupaj z Džemo pekom nam je uspelo hkrati toliko zakuriti, da je bilo dovolj žerjavice za meso, a ne prevroče za peko lepinj. Po kosilu in pol so na vrsto prišli družabne igre, kitara, rubojka, rubal, počitek … In zvečer dve odlično odigrani igri vilic in žlic (oz. krompirja in čebule)! V soboto, 5. novembra, pa je še posebej zagret vodnik pripravil prav poseben program. Igrali smo pravcat mini golf in to najboljšo različico – črnodolsko, seveda. Po golažu in dolgi igri morilec smo bili deležni obiska murenčkov, jim pokazali, kaj sploh počnemo, si po svojem okusu v tekmovalnih skupinah pripravili malico, jo seveda pojedli in zanjo dobili tudi ocene. (Če jo je kdo uspel razvozlati, naj, prosim, pove, še vedno nas zanima prevod.) Ko je padel mrak, smo GG˗je poslali na nočno orientacijo, vodniki pa smo pripravljali večerjo za zahtevne okuse, namreč pekle so se tortilje, potem še palačinke. Ničkolikokrat so se udeleženci pojavili pred vrati brez najdenih KT-jev (verjetno jim je tako zelo dišalo, da se niso mogli upreti), a po vztrajnem iskanju jim je vendarle uspelo. Vmes smo dobili novega hišnega ljubljenčka, Tjaši ljubega polha, ki se mu je zelo poznalo, da je ravno v fazi zimskega spanja. Zvečer smo kljub utrujenosti vneto poslušali šale o treh majhnih kroglicah in mravlji mravljasti, zvijali rutke na najlepši, a tudi najzamudnejši način, potem pa nas je pobral spanec. V začetku naslednjega dne je vsak jesenovalec prejel v spomin kuvertico s tremi majhnimi kroglicami, skupaj smo odpisali S. P.˗ju, pojedli obilen zajtrk in pričeli s čiščenjem. Po tem smo se spet lotili nogometa, vse dokler se niso v Črni dol pripeljali starši. Na hitro smo še postavili mini bivak za polha in se razšli. Še dve stvari – pojedli smo (za moje pojme) izjemno majhne količine Nutelle, kljub temu da je bila redna gostja na mizi, in ves čas nam je uspevalo kuhati res odličen čaj. Si morete misliti? Kot vedno je tudi to jesenovanje minilo prehitro, a vsega lepega mora biti enkrat konec. Če je to s tragičnim koncem poslednjega stroka česna pa tudi prav. (: Naše geslo se odslej glasi: NEJ LIH TU, KU SM MISLU, MA BO USEENU URJDI!

Močne ukane 2011

Letos smo se orientacijskih tekmovanj lotili resneje. Dan pred odhodom na Močne ukane smo se zbrali GG.ji in PP.ji, z namenom, da dopolnimo in poglobimo naše znanje iz orientacije. Iz ust naših vodnikov so GG.ji in nekaj PP.jev izvedeli marsikaj zanimivega in poučnega o kompasu, karti, orientiranju, azimutu, kontraazimutu, minskemu polju … da pa nebi vse ostalo zgolj pri teoriji, jim je Prelc pripravil krajšo orientacijo po Ilirski Bistrici, na kateri so pokazali, kaj so se naučili. Močne ukane so potekale kot smo že vajeni – v popoldanskem času smo se udeležili zabavnih iger na temo ‘Bodi pripravljen – BiPi’, (na katerih smo bili zeelo uspešni). Ko se je zvečerilo, pa smo se odpravili na progo. Najprej najmlajši, nato malo starejši, na koncu pa še PP.ji. Vsi udeleženci so se izkazali, saj so dosegli veliko boljše rezultate kot na prejšnjem orientacijskem tekmovanju, čemur so botrovale tudi priprave pred samim tekmovanje.

Kota 2011

V sredo, 9. novembra 2011, je Četa ognjenega ruja iz Komna drugo leto zapored organizirala KOTO, Kraško orientacijsko taborniško avanturo. Ruševci smo se je udeležili prvič, in sicer z eno RR ekipo samih posebnih (Erče, Tažo, Petra, Andreja) ter Maretom, ki je bil član ekipe severnoprimorskih tabonikov. Okoli 16h, po vožnji po kraških cestah in krožni vožnji po Škrbini, smo stopili ven na mraz, prijavili ekipe in čakali. In čakali … In jedli, se igrali in še kar čakali. 🙂 Tudi po tem, ko sta se btk in korenček pripeljala v rumenem jajčku z veliko zamudo, smo čakali. Šele pozno zvečer smo se pomerili v igrah (kjer smo Posebni razturali!) – slalomu med balami sena, vrtenju okoli njih, hoji čez spolzko deblo v spremstvu letečih teniških žogic, premagovanju razdalje na hoduljah ter znanju iz taborništva. Spet je preteklo nekaj ur, preden se je program nadaljeval. Tokrat smo morali zakuriti ogenj in si skuhati večerjo (ali bolje rečeno polnočne prigrizke), za kar smo dobili dodatne točke, saj smo bili toliko vztrajni, da smo skuhali trdo kuhana jajca in tudi vse ostale dobrote. Še malo smo se družili ob ognju ter kitari in ker se ni vedelo, kdaj bo se bo štartalo na progo, so se nekateri odpravili opraviti lepotni spanec. Okoli 2h ponoči smo doživeli budnico in se zalimanih obrazov podali v leden mraz. Proge sicer nismo v celoti obhodili, ker smo že tako ali tako prišli nazaj v bivšo šolo ob 7h, a z rezultatom smo bili seveda vseeno zadovoljni. Po malo urah spanja in veliko kosih kruha z Vikijem je potekala razglasitev razultatov. Ekipa “Posebni” je prejela diplomo za 3. mesto, Maretova “Še povemo sproti” pa kar za 2. Bravo! (Ob vseh lepih spominih pa moram žal dodati enega ne tako prijetnega. Kljub temu da smo težavo kasneje rešili, je ljubiteljem rjavih 750-gramskih kozarcev skoraj zastalo srce – na to tragično noč je v VW Polu zmrznila Erčetova Nutella.)

Živ-Žav

Kot vedno smo se taborniki tudi letos odzvali na povabilo Društva prijateljev mladine k soizvedbi ŽIV-ŽAV-a. Za razliko od lani, ko smo otroke zabavali s športnimi igrami, smo letos pripravili delavnico izdelovanja žogic iz balonov in moke. Otroci so bili nad delavnico, še bolj pa nad končnim rezultatom navdušeni.

TaboLabo

Leto je naokoli in spet je prišel čas, da se združijo taborniki iz cele Slovenije in se pogovorijo o aktualnih temah s področja taborništva. Beseda je tekla o Svetovni skavtski konferenci, ki bo 2014 v Ljubljani; o načrtovanju ZTS Zleta, leta 2013; predstavljeni so nam bili mednarodni projekti aktualni za letošnje poletje in sicer Roverway (Finska), Friendly steps (Italija) ter Techuana (Avstrija) … Pogovarjali smo se tudi o smiselnosti mednarodne rutke in ugotovili, da bi bilo dobro, da jo čim prej uvedemo. Najbolj zanimiva tema (vsaj za člane RSR) pa je bila prenova propozicij za državni mnogoboj. Menimo namreč, da je potrebna popolna renovacija, vsaj za tekmovalne skupine PP.jev, RR.jev in grče, saj so naloge že več let enake in nam ne predstavljajo več izziva. Tako sva se Mojca in Andreja pridružili komisiji za prenovo propozicij, ki bo začela delovati konec leta 2011.

Posvet vodnikov 2011

Že tradicionalno smo se tretji vikend v septembru sestali vodniki ter pomočniki, da bi sestavili letni program. Vendar letos je bilo nekaj posebnega. Podali smo se na novo lokacijo…dobili smo se zjutraj, ob 8h, pred taborniškim domom. Načelniki družin smo vodnikom zavezali oči, posedli v avte ter jih odpeljali v neznano. Odpeljali smo jih na lokacijo, ki jo vsi dobro poznamo, a do sedaj nismo bili pozorni nanjo – prostor pred skladiščem v trnovem. Sliši se nenavadno, vendar smo se vsi hitro navezali nanj. Pred stavbo smo si znosili blazine ter si ustvarili prijeten kotiček za razmišljanje. Misli so nam hitro tekle, zato nam je kljub vmesnim popestritvam z raznolikimi igrami ostalo nekaj časa po kosilu, ki smo ga izkoristili za skok v morje. Ko smo zaključili s sestavljanjem letnega programa, dorekli podrobnosti približujočim se akcijam, se pogovorili o kadrovanju, o varnosti, o skrbi za taborniški dom … smo šli na igrišče na mivki in pod reflektorji pozno v noč igrali odbojko.

Inštruktorski tečaj

Letošnjega inštruktorskega tečaja v Bohinju sta se udeležili Mojca Rolih in Petra Mršnik. V dobri družbi, odlični glasbi, taborniškem ognju in pozitivnem vzdušju sva preživeli osem dni. V tem času smo prek različnih predavateljev pridobili veliko znanja, izvedeli nove stvari, taktike, si podelili izkušnje, ustvarili lastne izkušnje ter se dodobra pripravili na najini funkciji v rodu (načelnica rodu ter propagandistka). Izbrali sva si tudi projekt, ki ga bova izpeljali v prihajajočem letu. Mojca bo poskušala uvesti izvajanje veščin in znanj med letom ter njihovo podelitev na prisegi, Petra pa bo organiziralo poletno PP akcijo v tujino.

JPN vodniški tečaj, Jagodje 2011

Vse od 12. pa do 22. avgusta smo izpred taborniške hiše v Jagodju lahko uživali v sicer peklenski vročini, a prelepem razgledu na slovensko obalo. Udeleženci, mentorji, predavatelji, vodji in kanarčki JPN vodniškega tečaja 2011 smo vseskozi skrbeli za delovno in zabavno vzdušje. S tečajniki smo se kot grški bogovi in Zevsove hčerke mojre dobili na železniški postaji v Kopru, kjer smo se s pomočjo ledolomilcev malce bolje spoznali. Po naporni poti so bodoči vodniki prispeli do njihovega novega domovanja, kjer se je začel njihov naporen urnik. Skozi 10 dni so se naučili mnogo novih igric, ponovili znanje o taborništvu, preganjali mačko, si kuhali kosila, se zabavali v strateški igri, posnetkih RKJ-jevcev, se družili ob ognju in kitari, spoznavali sto in en način uporabe vrtexa, reševali Ahilove pete, se smejali doživetjem z bivaka, zgodaj zjutraj vstajali in se sprehajali po grškem forumu, veliko jedli, dobili par bomb v šotorih, čez cel dan iskali drevesa s primernimi senčkami, neizmerno uživali ob predavanjih in predvsem spoznavali delo vodnika. Zadnji večer smo pripravili prav posebno grško pojedino, ki so mu sledile poroke in ZABAVEN program. Tega je vodil sam Zevs (nismo vedeli, da je tak šaljivec!) in tako poskrbel za sprostitev po stresnem popoldnevu s končnimi testi. Zadnji dan smo zgradili mostove iz špagetov, preverili njihovo trdnost, popisali in porisali majice za spomin ter končno dobili dolgo pričakovane rezultate tečaja, prejeli pohvale, našitke. V slovo smo se še enkrat polignjali, pozdravili ljube kanele ter se razšli (in se na TOTeM-u kmalu spet snideli). Kljub temu da sta oba naša tečajnika predhodno zapustila VT, smo zadovoljni z vsem, kar sta odnesla in doprinesla k tečaju.

Taborjenje, Podvolovljek 2011

Pridne grče in PP-ji so tabor začeli postavljati že 8. julija, 10. julija pa so na taborni prostor prispeli še MČ-ji, GG.ji ter ostali PP-ji in njihovi vodniki. V prvih dneh so GG-ji ter PP-ji pomagali pri končnih detajlih v taboru (postavitev vhoda, sušil, stenčasa…), MČ-ji pa so (tako kot tudiGG-ji kasneje) spoznavali zgodovino, saj je bila tema tabora ‘nazaj v prihodnost’. Gozdna šola se je začela vsak dan s spoznavanjem različnega zgodovinskega obdobja (od prazgodovine pa vse do sedanjosti), na podlagi česar so potekale tudi dnevne delavnice. Tako so naši najmlajši izdelovali izdelke iz kamna, naglavne vence ter nakit, sklestili so pravi totem, se našemili v Indijance s čisto pravimi perjanicami, se bojevali v bitki z vodnimi baloni, se sladkali s koktajli … seveda pa nismo pozabili niti na prave taborniške stvari, kot so pionirstvo (iz lesa smo si izdelali stojala za čevlje), prva pomoč, vodov program, krajši ter daljši sprehode (odšli smo na ogled Mozirskega gaja) in seveda bivak, ki je bil letos prav poseben. Žal (ali pa tudi ne), nam je zagodlo vreme in ker je neprenehno deževalo, so nas prijazni vaščani povabili, naj prespimo v njihovem skednju. Za večino otrok (in vodnic) je bila to enkratna priložnost. Otroci so imeli tudi priložnost spoznati živali na kmetiji, gostitelji pa so nam postregli s svežim kravjim mlekom. Medtem pa so si nekoliko starejši – GG-ji uredili svoj vodov kotiček, izdelali prave bakle, se urili v topografiji in orientaciji, osmislili, oblikovali, postavili in izvedli so tudi lov na lisico za mlajše sotabornike. To pa ni bila edina stvar, pri kateri sta ti dve skupini sodelovali: organizirali smo namreč olimpijske igre, na katerih so sodelovale ekipe sestavljene iz MČ-jev, GG-jev ter PP-jev/vodnikov, zelo priljubljene pa so bile tudi športne igre po večerji in seveda večerni program. Letos smo imeli tudi nekaj novopečenih PP-jev, ki smo jih uvajali v opravljanje različnih funkcij na taboru. Za malo popestritve pa smo jim pripravili bivak. Sprva so se zmrdovali, vendar so se na koncu (kljub temu, da je vse tri dni deževalo) vrnili nasmejanih obrazov. Na taboru smo, kot se spodobi dobili tudi nekaj poročnih parov, ter novih tabornikov, ki so s krstom dobili taborniško ime. Za popestritev na letošnjem taboru pa smo poskrbeli s kitarami in neskončnim prepevanjem, nekaj svežine pa so vdihnile tudi štiri tabornice iz Reke.