Po izpeljanih propagandnih akcijah smo v petek, 27. 9., pripravili vpis za vse nove in stare člane. Letos smo po dvoletnem premoru medse sprejeli tudi murne. Vpisali smo 14 murnov, 8 medvedkov in čebelic, 2 gozdovnici in enega gozdovnika ter 5 raziskovalk in raziskovalcev. Pričakujemo pa, da bo število novih članov, zlasti murnov, še naraslo. Z vpisom smo bili več kot zadovoljni.
Laharn 2013 se je začel s tridnevno predhodnico, se nadaljeval v devtnočno (oz. desetdnevno) taborjenje in se zaključil z neznano dolgo zahodnico. Na tabornem prostoru v Bukovem je bil kot nalašč za nas in naše aktivnosti. Kljub visokim temperaturam nismo trpeli prevelike vročine, saj sta nas hladila kar dva potoka in sence ob njih. Razsežnosti gozda (ter klancev) okoli in okoli se verjetno sploh ne da opisati, saj gre vendar za Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Klance smo še posebej dobro občutili, kadar smo se odpravljali na približno 2 km oddaljeno kopanje. Še bolje bi nam o njih znala povedati fantovska voda gozdovnikov, ki sta vzpone in spuste na bivakih precej dobro spoznala. Starejši od njiju se je na bivakiranje podal kar s kolesi! Zelo prijetno smo bili presenečeni nad izredno gostoljubnostjo domačinov, ki so prihajali na obisk, se družili, nam nosili dobrote. Družina medvedkov in čebelic se je na njihovo pobudo odpravila na izlet do ene od domačij. Tam je pomagala pri peki kruha in ga še toplega prinesla nazaj v tabor za pokušino, deležni pa smo bili tudi potice. Dneve so nam krajšali tudi preganjanje mravelj iz šotorov, kraje zastav, obisk Žirovcev, učenje novih pesmi (ki jih imamo vsi RADI, prav tako kot klope), plezanje, urejanje vodovih kotičkov, ogromno taborne pošte, skrivnostni umor, poskušanje preseganja popolnega prvodnevnega ognja, mnogi stripi o Asterixu in Obelixu. A to še ni vse – Obelixu se je naše taborjenje zdelo tako razburljivo, da je še sam želel postati del njega. Zato se je odločil enkrat za spremembo prav zares skočiti iz knjige in nas obiskati za kratek čas! Najbrž se vsi zavedamo, da prazna vreča ne stoji pokonci, torej si lahko predstavljate količine zaužitih živil. Vendar v Laharnu nismo jedli le veliko, temveč tudi nadvse okusno. Z dvema odličnima kuharjema in njunimi pomočniki je bilo taborjenje še bolj slastno, kot bi bilo sicer. Starejši Ruševci, torej PP-ji in RR-ji, smo bili tudi del velike, izredno raznolike igre, pri kateri je bilo potrebno pokazati veliko znanja, iznajdljivosti, umetniškega duha, šiviljskih spretnosti, spomina (Kje je že spet naša voščenka?!), dolgotrajnega zbiranja vseh članov skupine, predvsem pa volje, še posebej organizatorkine. Za vsak slučaj dodajam še brez dvoma splošno znano resnico – zmaga je bila prepričljivo zelena. Poleg vsega že naštetega smo z gasilskim društvom PGD Bukovo/Zakojca uprizorili požarno vajo. O tem in še marsičem so Lea, Marko in Mojca spregovorili na radiu Primorski val, kamor smo bili Ruševci povabljeni. Ni kaj, ko si enkrat priljubljen, dela (in s tem tudi zabave) zlepa ne zmanjka. 🙂
Več kot 20 Ruševcev se je od 14. 6. do 16. 6. odpravilo v Mirno na Dolenjsko. Udeležili smo se državnega mnogoboja. Skupaj z ostalimi ekipami iz cele Slovenije (seveda samo s tistimi, ki so se dovolj izkazale na področnih mnogobojih), smo se pomerili v raznih taborniških disciplinah in se potegovali za čim boljša mesta. Ruševci smo se tudiletos izkazali in s tem nadeljavali tradicijo dobrih mest iz prejšnjih let. Naši najmlajši MČ-ji so na tekmovanju bili zelo uspešni. Bki so dosegli nehvaležno 4. mesto, Ruševke so bile 3. Z naslovom državnih prvakov pa se lahko pohvalita voda Paljužini in Kalibr 890. En velik M.
Ta vikend se je v Mirni na Dolenjskem, odvijal Državni mnogoboj 2013. V spretnostnih tekmovanjih so se pomerili vsi slovenski taborniki. Med tekmovalci smo imeli tudi Ruševci svoje predstavnike. Med najmlajšimi MČ-ji je ekipa Nevem dosegla 3. mesto. V kategoriji GG VI ženske so 3. mesto osvojile Ruševke. V moški kategoriji GG mlajši so 1. mesto osvojili Paljužini. Nehvaležno 4. mesto so v kategoriji GG starejši osvojili Bki!. Najstarejši RR-ji pa so osvojili 1. mesto v svoji kategoriji.
Ta vikend je potekal področni mnogoboj v Postojni in sicer 18. 5. za medvedke in čebelice in 19. 5. za gozdovnike in gozdovnice. Obe MČ ekipi, Nevem in Nevem 1, so osvojili odlično 3. mesto. Ekipa mlajših GG-jev, Paljužini, so se prav tako uvrstili na 3. mesto, medtem ko so naši starejši GG-ji pometli z vso konkurenco in se tako naši fanti, Bki, kot tudi punce, ŽMŠ + Bonbončki, uvrstili na zavidljivo 1. mesto. Čestitke vsem ekipam!
Ali ste bili že v živalskemu vrtu? Mi smo bili, 27. aprila v Ljubljani. Ob 7.00 smo se zbrali pred taborniškem domom. Z nami sta bila vodnika Mojca in Marko, ki sta nam večino časa težila, vendar sta nas tudinasmejala. Kadar nas je prišlo vseh osem MČjev, so nas starši s tremi avtomobili odpeljali do železniške postaje v Pivki. Z vlakom smo se odpeljali do Ljubljane. V parku Tivoli smo pomalicali in nahranili račke. Račke so bile site, sendvičev je zmanjkalo in odšli smo proti živalskemu vrtu. Prišli smo do živalskega vrta. Začeli smo si ogledovati ljubljanski živalski vrt. Videli smo opice, ki so ves čas zganjale vragolije, kmečke živali, pri katerih smo iz plastične krave pomolzli vodo, surikate mimo katerih so se sprehajali pavi in se šopirili samicam, morskega leva, ki nam je prikazal imenitno točko, šimpanze zatopljene v prehranjevanje in nasproti njih zaspane medvede. Zdaj pa ne boste verjeli,v bodoči gepardovi kletki sta bila parkirana dva avtomobila. Mislili smo, da bo v živalskem vrtu kmalu smetišče in nič drugega! Pa smo se s tem sprijaznili, ko smo zagledali še druge živali in nič več avtomobilov. Izmed teh živali so bile dirjajoče zebre, kapibare, visoke žirafe, razne ptice, izmed njih tudi papagaje, noje, pelikane s pisanimi kljuni, risa, ki ga v resnici nismo videli, lamo, vegetarijanskega ježevca, zaspane divje prašiče in majhne prašičke, hitre volke, požrešno mačjo pando. Med potjo smo se ustavili pri zanimivih igralih iz lesa in vrvi, ki smo jih bili vsi veseli. Nazadnje smo naredili še skupinsko sliko pri žirafah. Ko smo imeli vsega dovolj, smo se odpravili do železniške postaje, kjer smo pričakali vlak. Z vlakom smo se odpeljali domov.
Pia in Lea Taborniki ustvarjamo boljši svet. Ruševci z vami že 60 let!
S sabo smo imeli sanke, bobe, lopate in pijačo. Vsi zagreti smo se začeli sankat po zasneženem hribu, ki je imel del sankaške proge že utrjen in pripravljen na drveče tabornike. Na akcijo so prišli MČ-ji, GG-ji, PP-ji in vodniki. Kmalu so si GG fanti zaželeli več adrenalina pri spustih, zato so s svojimi vodniki na novo naredili progo, na kateri je bila skakalnica. Najpogumnejši so se seveda takoj spustili še po nedodelani skakalnici in jo ocenili. Ko je bila skakalnica dokončno pripravljena, se je ”tekmovanje” lahko začelo. V prvi vrsti je bil za nekatere dosežek že to, da so si sploh upali skočiti ali da so se zapeljali nanjo in ne mimo nje. Po nekaj zanimivih skokih smo ugotovili, da si upajo tako MČ-ji kot GG-ji veliko in da je nekatere dobre skakalce poneslo tudi do dobrega metra daleč. Zato je postala skakalnica zelo priljubljena med pogumnimi sankači in taborniki. Na koncu smo ugotovili, da so za skoke najbolj primerni bobi, za dirko po strmini pa lesene sanke. Po napornem in veselem sobotnem dopoldnevu smo se taborniki polni zadovoljstva in novih sankaških izkušenj ob 13h odpravili z vso opremo domov ter se dogovorili, da se naslednje leto, če bo le zima prava, zopet dobimo in preizkusimo naše sankaške sposobnosti!
Na hladen novembrski večer se je v Kindlerjevem parku pred taborniškim domom zbralo lepo število tabornikov in njihovih družin ter prijateljev. Ob 18:30 smo pričeli z uradnim delom v ribniku (kot se spodobi, smo prisego otvorili s taborniško himno), do katerega so vodile prelepo postavljene svečke. Najprej so na osvetljen “oder” stopili MČ-ji, kjer jih je čakalo sestavljanje velikih puzel v obliki znaka ZTS. Po vzpodbujanju in uspešno opravljenem izzivu so prisegli in ponosno prejeli rdeče rutke. Za njimi se je zvrstila cela četa novopečenih GG-jev, ki so morali pokazati nekaj taborniškega znanja o vozlih, ognjih in taborniških zakonih, s čimer so si zaslužili velik M in zelene rutke, seveda. Podelili smo tudiogroomno lani osvojenih veščin, kar je nadvse pohvalno. Ker nas je letos v vodstvu nekaj več kot lani, smo 2 novima vodnicama in 2 novima pomočnicama podarili oznake za kroj. Vse skupaj smo začinili še s taborniško pesmijo Tam ob ognju našem ter se odpravili posladkat s čajem in piškoti. Druženje in pogovori so trajali do približno 20h, vodniki pa smo pozneje v spomin na gibčnejše dni še skakali lastiko (hrvaške, uspešnejša skupina je prišla do konca četrtih :D). Še posebej bi radi pohvalili Paraplegike za lično postavljene pionirske objekte, Kapucarje za dekoracijo ter vse starejše GG-je za pomoč pri pripravljanju in pospravljanju.
2012 je potekal vpis novih in starih članov k tabornikom. Pred samim vpisom smo imeli sestanek s starši, na katerem smo jih seznanili z delovanjem rodu, vodniki, termini vodovih srečanj, letnim programom, njihovimi in našimi dolžnostmi in o problematiki prijav na akcije. Nampreč pogosto se dogaja, da se član prijavi na akcijo, le-te pa se ne udeleži, kar posledično vpliva na slabo voljo organizatorjev in članov njegove ekipe, v najslabšem primeru to pomeni nekonkurenčnost njegove ekipe na tekmovanju zaradi premajhnega števila članov. Teden dni kasneje, 5. 10., smo organizirali nadomestni vpis za vse, ki se prvega vpisa niso mogli udeležiti. Prav tako je potekal tudi sestanek s starši, ki je pogoj za vpis otrok k tabornikom.
Letošnje taborjenje je bilo prav posebno – posebna je bila lokacija (hrvaška Istra), posebno je bilo vodstvo (pridružilo se nam je veliko grč), posebni so bili tudi udeleženci (vsak po svoje, seveda). Začelo se je z enodnevno prehodnico, 6. julija, in sicer v Koromačnem, natančneje v kampu Tunarica.
