V jutru prvega novembrskega četrtka se je pred taborniškim domom zbralo 11 pogumnih GG-jev, ki se je v spremstvu 3 PP˗jev upalo peš podati v Črni dol. Po približno 6˗ih urah hoje, objemanja dreves, malic, klancev in velikega števila čokolad smo prispeli pred nam najljubšo kočo, kjer so nas potrpežljivo čakali vodnik in dva obiskovalca, ki sta baje padla z letal prav pred kočo. Nismo se izgubili! 😀 Takoj po prihodu smo zakurili v koči, da smo se karseda hitro segreli in da smo lahko pričeli peči slastne bruskete. Pozabili nismo niti na higieno, se umili s sicer ledeno vodo, se dobro zavili in kot bi mignil, so bili tudi kruhki nared. S česnom in olivnim oljem! Do večera smo se zaposlili s postavljanjem igrišča in že se je lahko odvil prvi poznan turnir v rubojki in rubalu, ki je navdušil vse sodelujoče, še posebej zmagovalno ekipo Blokarjevi. Naslednje jutro smo pričeli z najboljšim zajtrkom ter še boljšo telovadbo, nogometom. Dobro segreti smo se odpravili nazaj v kočo, lično pospravili čevlje in pričeli pripravljati kosilo, namreč obetal se nam je nepozaben obrok – hamburgerji! Skupaj smo zamesili testo za lepinje ter pripravili meso za pleskavice. Nato pa smo se potrudili in skupaj z Džemo pekom nam je uspelo hkrati toliko zakuriti, da je bilo dovolj žerjavice za meso, a ne prevroče za peko lepinj. Po kosilu in pol so na vrsto prišli družabne igre, kitara, rubojka, rubal, počitek … In zvečer dve odlično odigrani igri vilic in žlic (oz. krompirja in čebule)! V soboto, 5. novembra, pa je še posebej zagret vodnik pripravil prav poseben program. Igrali smo pravcat mini golf in to najboljšo različico – črnodolsko, seveda. Po golažu in dolgi igri morilec smo bili deležni obiska murenčkov, jim pokazali, kaj sploh počnemo, si po svojem okusu v tekmovalnih skupinah pripravili malico, jo seveda pojedli in zanjo dobili tudi ocene. (Če jo je kdo uspel razvozlati, naj, prosim, pove, še vedno nas zanima prevod.) Ko je padel mrak, smo GG˗je poslali na nočno orientacijo, vodniki pa smo pripravljali večerjo za zahtevne okuse, namreč pekle so se tortilje, potem še palačinke. Ničkolikokrat so se udeleženci pojavili pred vrati brez najdenih KT-jev (verjetno jim je tako zelo dišalo, da se niso mogli upreti), a po vztrajnem iskanju jim je vendarle uspelo. Vmes smo dobili novega hišnega ljubljenčka, Tjaši ljubega polha, ki se mu je zelo poznalo, da je ravno v fazi zimskega spanja. Zvečer smo kljub utrujenosti vneto poslušali šale o treh majhnih kroglicah in mravlji mravljasti, zvijali rutke na najlepši, a tudi najzamudnejši način, potem pa nas je pobral spanec. V začetku naslednjega dne je vsak jesenovalec prejel v spomin kuvertico s tremi majhnimi kroglicami, skupaj smo odpisali S. P.˗ju, pojedli obilen zajtrk in pričeli s čiščenjem. Po tem smo se spet lotili nogometa, vse dokler se niso v Črni dol pripeljali starši. Na hitro smo še postavili mini bivak za polha in se razšli. Še dve stvari – pojedli smo (za moje pojme) izjemno majhne količine Nutelle, kljub temu da je bila redna gostja na mizi, in ves čas nam je uspevalo kuhati res odličen čaj. Si morete misliti? Kot vedno je tudi to jesenovanje minilo prehitro, a vsega lepega mora biti enkrat konec. Če je to s tragičnim koncem poslednjega stroka česna pa tudi prav. (: Naše geslo se odslej glasi: NEJ LIH TU, KU SM MISLU, MA BO USEENU URJDI!
