Dobili smo ime leta 2017, imena vseh mescev 2017, počasi pospravljamo vse spomine, ki jih je prinesel Zlet za vzlet, in po vsem tem se moram(o) za trenutek še vedno pomuditi pri njem. Želja, da bi poročilo nastalo med zletom, ni obrodila sadov, ker bi enostavno preveč zamudili, če bi si vzeli tistih 10 minut vsak dan. Dejstva so jasna: bilo nas je prek 1000 prihajajočih iz različnih domov, vasi, trgov, mest, držav, celin, vendar vsi pripravljeni z rutko okrog vratu na novo taborniško doživetje. Če na hitro povzamem naših 10 dni med 1. in 10. avgustom 2017.
Na pot smo odšli s Sežanci in prve tri dni preživeli na bivaku, kjer smo spoznavali s pomočjo nalog širšo okolico Velenja ter se družili z ostalimi taborniki, ki smo jih srečali po poti. Drugi večer smo tudi doživeli tisto znamenito nevihto, o kateri so poročali vsi mediji. Sicer pa smo ugotovili, kaj pomeni vročinski val – nič takega, preprosto povedano je to stanje, ko ne glede na litre tekočine, ki jo vneseš vase, ne greš lulat, ker gre vse ven med potenjem; super priročno za tabornike! Tretji dan smo potem prišli na obljubljeni kraj.
Že sam prizor, kako se zgrinjajo trume na severno stran Velenjskega jezera, je napovedoval nekaj ogromnega. (Upam, da je tudi uboga voznica, ki je imela ravno takrat glavno vožnjo, preživela slalomiranje med taborniki in uspešno opravila izpit.) Prišli smo na vrh babilonskega stolpa in po hitrem postopku padli v “gangstersko” četrt – v celico z zanimivimi Škofjeločani in Ljubljančani; v podtabor še z nekaj JPN-jevci, OO-jevci in simpatičnimi pritiklinami – najbližje jezeru in skrivnemu kotičku, ki je kar vabil odgovorneže (varnostnike pred nevarnostjo), da si odpočijejo od napornega dela. Namestitvi je sledila slavnostna otvoritev z raketo, ki ni poletela, in britjem, vse skupaj je malo zavlekel koncert.
Kako bi raketo popravili? Tako, da najprej popravimo Zemljo (seveda mišljeno metonimično: popravimo Zemljane). Najprej smo spoznali vse probleme; potem pa “šok! o moj bog”, nihče ni prišel na delavnico, ki si jo je izbral – spomnim se samo kričanja zmedenih PP-jev, ki so kar naprej ponavljali, kako naj pomagam človeštvu, če sem prišel na tridnevno delavnico, o kateri nimam pojma! Prvi je rekel: “Poznam vsak kamenček mozaika, ampak skejtanje, tega pa res ne, nimam niti loparja s sabo!” Že ga je drugi preglasil: “Katero kodo moram vnesti v Pythona, da izvem, kje živijo kure?” Pri tretjem mi je uspelo ujeti zadnjo kitico njegove osebnoizpovedne pesmi, mislim, da je šla takole: “Pevcu sreča vedno laže, / on živi, umrje na splavu.” Težki in temni so bili tisti časi, še dobro da je tabornik veder. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Po treh dneh so bili vsi zadovoljni na svojih delavnicah, popoldanske pa tudi niso bile od muh. Skratka vsi smo reševali svet – udeleženci s pridnostjo, vodniki po svojih močeh, osebje pa z največjo funkcionarsko odgovornostjo.
Bo raketa končno poletela? Ne, ne bo, ker raketa iz stiroporja ne (po)leti. Ampak zakaj sploh bi poletela, če vemo, da moramo najprej počistiti pred svojim pragom, šele nato pred Marsovim. Pa še zares dobri čistilci smo postali v teh desetih dneh. Z nekaj bobnanja in petja, mogoče kakšno solzo smo se poslovili. Vendar odšli smo drugačni, kot smo prišli – s prepričanjem, da se da; da ne gre za dejanja na papirju, besede, puhlice, ampak za edinstvene poti, ki so kreacije vsakega posameznika, in ki zapuščajo vsak košček vsemirja za odtenek boljšega, kot je bil, preden so bile tam.
Z mano so bili od Ruševcev na Zletu še: Iva, Nika (članici osebja), Katka, Lea, Luca, Polona, Špela, Tadej, Tinkara. Hvala vam!
Kaj pa njihovi vtisi (združene misli Katke, Luce, Polone, Špele in Tinkare):
“Zlet mi je biu ful fajn sej sm spoznala dosti novih ljudi. Hike mi je bil najbulši na konci ku smo sli sz vlakom. Je pa bla nepozabna izkusnja drugi dan bivaka ku nas je ujela nevihta. Organizacija bi lohku bla malu bulsa.
1. je blu ful taborniku in si bil sebi enkaim 🙂 pač vsi smo imeli eno stvar enako in enake cilje
2. na bivaki mi je blu fajn kr smo z dnarjem lhku nardili unu kr smo hotli, kr je šel sam vod, k smo prvo nuč prespali tm kmr smo hotli, kr so ble na progi razne dejavnosti….
3. smo imeli skupno večerjo
4. smo imeli ful fajn “žur” v gradi+smo prespali okul grada na tleh
5. kr se je vodstvu prbližalu vsm (pač sm misnla da bodo npr. bedene igre, beden “žur”, bedne teme….) je blu pa ful zabavnu in zanimivu.. pač vedli so kaj in kaku nas zares zanima, ne ku ki drgje ku mislijo pa nas v resnici ne (zanima)
6. je blu finu za jest (tud sendviči) 🙂
7. smo imeli en popoldne prostu, da smo se lhlu spočili id vsega za malu
8. je blu ful na izbiro na vseh področih.
9. smo imeli mini bar
10. tud če nisi vešč v spoznavanju si spoznal nekoga (če ne drugu vsaj za pogovor in zabavo na zleti) in si se imel fajn!!!!!
11. kr smo imeli svoj insta, kjer smo lhku prej kej gledali, potem kej, in so lhku pošiljali slike vsi
Hrana je bla solidna glede na stevilo udelezencev
Stvari, ki smo jih dobili so ble ful kul
Da smo imeli veliko prostega casa je bilo kul
Razkos
… ene par novh ldi sm spoznala, pa kej nouga sm se navadla (programiranje je blu fuuul zakon, sam do zdej sm pomojm z use pozabla kr smo se ucili).
Sicr je blu mu pretwaplu ma ale… pa fajn bi blu ce bi ns blu kej vec.
Se mi zdi, da folk u nasi celici je biu supr. pac so bli taki odbiti in tku… se je dalu. razn vodnica je bla malu tjcna
Tisti haik se mi je zadopou, ki smo lhku malu vidli to okolico Velenja in use tistu. Ajaaa pa tisti sz Trebnjga so bli cari 😀 une banane sz cokolado so ble odlicne
Hmm od Zleta? Ja tu bo pa lhku. Zlet je bla moja najljubsa akcija, na katjri sm sodelovala. Tm sm spoznala ogrooomnu novih ljudi, se kej nouga navadla npr. osnove skejtanja in akrojogo. Pa mislm d sm se blj povezala sz Pozigalkami. Ful mi je blu fajn ku smo na hajki probali punu stvari sej smo ubistvi sli skor na usako delavnco in pa tudi da smo bli sz vodom sz Trebnjega. 🙂 Hrana je bla top sam kosila bi bla lhku mal blj obilna ku no, se nejsmo lih najeli. Ful mi je bla usec zasnova programa, skoda da jim nej ratalu usposobt unga programa za dopoudanske delavnce 🙁 pa ideja prevoza s kolesi je bla ful uredi sam gume so ful prevec hitru pocle zrd kamnju na cesti. Vecjrni program mi je biu ful uredi, se posebi otvoritvena in zakljucna prireditu. Pa unu sz tulci je blu zakon sam nisem se najdla posnetka ki so nm ga obljubli 🙁 zletni pionirci so sz uhodom in celotno plazo nardili res tooop delu in res svaka jim cast. Pa unu vecerja vod vodu je bla zakon 🙂 dobili smo mal zmesan vod ma sej kdu na tmi sveti pa nej zmesan 🙂 mal so slabu zasnovali pozicijo usga skp, kr je bla ambulanta na vrhi hriba, kr pa ni blu kul za astmatike, pa tiste ku so si kej nogo frdjrbali…
Zlet mi bo se dugu cajta ostau u lepmi spomini in se ga bom z veseljem spominjali, prou tku pa tudi ush zakon ljudi sz ktjrmi smo bli tm 🙂
kumej cakam naslednjega, na ktjrmi bom lhku sodelovala kut staf/vodnica.
Nemam pripomb.
Uglavnm biu je pravi bisr
pač skratka blu je ZAAAAAAAAAKKKKKKOOOOOOOOOOOOOOOONNNNN!!!!!!!!!!!!!!!!
#ZLET ZA VZLET “
