Tudi letos, kot že toliko let doslej, smo se taborniki zbrali v Črnem dolu. Grčevski piknik je vrhunec grčevskega leta, letos pa smo mu ob visokem jubileju dodali prav posebno noto.
Že pred dobrim letom dni, ko smo šele postavljali orise praznovanja sedemdesete obletnice našega rodu, smo se odločili, da bomo letošnji piknik razširili in odprli za staro in mlado. Priprave so stekle že pred nekaj tedni, ko se je ekipa pridnih Grč odpravila v dolino pripraviti nov jambor, za njimi so se odpravili PP-ji in RR-ji, ki so podrli dotrajan in nevaren vhod, ki je leta krasil dostop do koče. Na istem mestu so simbolično postavili velik signalni stolp, ki bo služil kot temelj za nov pionirski objekt. V preteklem tednu smo nato skoraj vsak dan zahajali na prizorišče. Potrebno je bilo jambor postaviti na svoje mesto, pokositi okolico, pospraviti in počistiti kočo, ter opraviti vsa dela, ki so potrebna, da se naša dolina pokaže v najlepši luči. Zaključno dejanje priprav je bila postavitev tabornega ognja v petek. Pri tem opravilu so sodelovale prav vse starostne skupine našega rodu, od Murenčkov, do Grč. Med postavljanjem ognja pa je potekalo še eno pomembno in nepogrešljivo opravilo, Vojko je namreč kot že tolikokrat doslej, pražil čebulo na štedilniku v koči. Vsi vemo kaj se zgodi, ko Vojko praži 12 kilogramov čebule, mar ne?
Sobotno jutro se je pričelo zgodaj, saj je bilo potrebno opraviti zadnje nabave jedače in pijače, postaviti kuhinjo in seveda – vreči dvanajst kilogramov mesa v lonec. PP-ji, ki so na prizorišču preživeli noč iz petka na soboto, so zjutraj odklenili kočo in pričeli z delom. Marljive roke so v kuhinji rezale bučke, seklale čebulo, marinirale meso, pripravljale malancane in skrbele, da ni bilo pretirane žeje.
Prvi gostje so na prizorišče pričeli prihajati že takoj po dvanajstih, večina pa okrog enih, kakor je bilo tudi dogovorjeno. Prijetno vzdušje in smeh ob snidenju starih prijateljev je trajal do sklica zbora ob štirinajstih. V zboru je starešina rodu podelil priznanja zaslužnim članom rodu in jubilejne značke članstva. Ob zvoku himne smo dvignili naši zastavi in s tem tudi uradno otvorili piknik. Po zboru smo se posvetili hrani in spominom. Nekaj minut pred sedmo uro smo prižgali lep taborni ogenj, ki je ob zvoku veselja tovarištva gorel dolgo v noč.
Številčna udeležba, bilo nas je preko 100, in dober odziv vseh sodelujočih, kaže na to, da smo taborniki od vedno – za vedno!
Se vidimo prihodnje leto! Zdravo!
FOTO: Tadej Morano