2013 smo se Ruševci zbrali v prostorih gimnazije Ilirska Bistrica, da izpeljemo občni zbor. Medse smo povabili tudi naše mlajše člane (GG-je), ki so se na vabilo številčno odzvali. Seznanili smo se s preteklimi akcijami, z akcijami, ki jih nameravamo izvesti v trajajočem taborniškem letu, s finančnim poročilom in z volitvami v organe društva, kjer pa ni prišlo do sprememb. Občni zbor je sprejel vsa poročila in pozitivno oceno dela rodu.
Ker je bilo to zimo obilo snega, smo se v soboto, 23. 2. 2013, spet sestali na hribu Svobode. Tokrat je bilo članstvo nekoliko starejše, GG-ji in PP-ji, saj je bila akcija zahtevnejša – uprizoritev bitke. Razdelili smo se v dve skupini, vsaka skupina je imela dovolj časa, da si je pripravila obrambno trdnjavo in si razporedila vloge, kdo bo napadal, kdo bo v obrambi, kdo ob izdeloval krogle, kdo bo bolničar … Na pisk piščalke se je bitka začela. Z obeh straneh bojnega polja so začele leteti snežne kepe, napadalci so se skušali približati nasprotnikovi trdnjavi in jim ukrasti zastavo. Najspretnejšim je to tudi uspelo. Po dveh urah trde borbe se je igra končala z zmago levih. Prijetno utrujeni in pošteno lačni smo se odpeljali vsak k sebi, na topel čaj.
S sabo smo imeli sanke, bobe, lopate in pijačo. Vsi zagreti smo se začeli sankat po zasneženem hribu, ki je imel del sankaške proge že utrjen in pripravljen na drveče tabornike. Na akcijo so prišli MČ-ji, GG-ji, PP-ji in vodniki. Kmalu so si GG fanti zaželeli več adrenalina pri spustih, zato so s svojimi vodniki na novo naredili progo, na kateri je bila skakalnica. Najpogumnejši so se seveda takoj spustili še po nedodelani skakalnici in jo ocenili. Ko je bila skakalnica dokončno pripravljena, se je ”tekmovanje” lahko začelo. V prvi vrsti je bil za nekatere dosežek že to, da so si sploh upali skočiti ali da so se zapeljali nanjo in ne mimo nje. Po nekaj zanimivih skokih smo ugotovili, da si upajo tako MČ-ji kot GG-ji veliko in da je nekatere dobre skakalce poneslo tudi do dobrega metra daleč. Zato je postala skakalnica zelo priljubljena med pogumnimi sankači in taborniki. Na koncu smo ugotovili, da so za skoke najbolj primerni bobi, za dirko po strmini pa lesene sanke. Po napornem in veselem sobotnem dopoldnevu smo se taborniki polni zadovoljstva in novih sankaških izkušenj ob 13h odpravili z vso opremo domov ter se dogovorili, da se naslednje leto, če bo le zima prava, zopet dobimo in preizkusimo naše sankaške sposobnosti!
Na hladen novembrski večer se je v Kindlerjevem parku pred taborniškim domom zbralo lepo število tabornikov in njihovih družin ter prijateljev. Ob 18:30 smo pričeli z uradnim delom v ribniku (kot se spodobi, smo prisego otvorili s taborniško himno), do katerega so vodile prelepo postavljene svečke. Najprej so na osvetljen “oder” stopili MČ-ji, kjer jih je čakalo sestavljanje velikih puzel v obliki znaka ZTS. Po vzpodbujanju in uspešno opravljenem izzivu so prisegli in ponosno prejeli rdeče rutke. Za njimi se je zvrstila cela četa novopečenih GG-jev, ki so morali pokazati nekaj taborniškega znanja o vozlih, ognjih in taborniških zakonih, s čimer so si zaslužili velik M in zelene rutke, seveda. Podelili smo tudiogroomno lani osvojenih veščin, kar je nadvse pohvalno. Ker nas je letos v vodstvu nekaj več kot lani, smo 2 novima vodnicama in 2 novima pomočnicama podarili oznake za kroj. Vse skupaj smo začinili še s taborniško pesmijo Tam ob ognju našem ter se odpravili posladkat s čajem in piškoti. Druženje in pogovori so trajali do približno 20h, vodniki pa smo pozneje v spomin na gibčnejše dni še skakali lastiko (hrvaške, uspešnejša skupina je prišla do konca četrtih :D). Še posebej bi radi pohvalili Paraplegike za lično postavljene pionirske objekte, Kapucarje za dekoracijo ter vse starejše GG-je za pomoč pri pripravljanju in pospravljanju.
Oktobra se je 17 bistriških tabornikov odpravilo na vseslovensko orientacijsko tekmovanje, ki je letos potekalo v Medvodah. Ruševske barve so zastopale 3 GG ekipe. Najboljša izmed ekipe je dosegla sedmo mesto od kar 40 ekip. Vsi so se imeli super ter se v enem glasu odločili, da gremo tja tudinaslednje leto.
2012 je potekal vpis novih in starih članov k tabornikom. Pred samim vpisom smo imeli sestanek s starši, na katerem smo jih seznanili z delovanjem rodu, vodniki, termini vodovih srečanj, letnim programom, njihovimi in našimi dolžnostmi in o problematiki prijav na akcije. Nampreč pogosto se dogaja, da se član prijavi na akcijo, le-te pa se ne udeleži, kar posledično vpliva na slabo voljo organizatorjev in članov njegove ekipe, v najslabšem primeru to pomeni nekonkurenčnost njegove ekipe na tekmovanju zaradi premajhnega števila članov. Teden dni kasneje, 5. 10., smo organizirali nadomestni vpis za vse, ki se prvega vpisa niso mogli udeležiti. Prav tako je potekal tudi sestanek s starši, ki je pogoj za vpis otrok k tabornikom.
Gastro Relly je srečanje grč iz celotne Hrvaške. Bistvo srečanja je druženje in astronomski užitki ob okušanju domačih dobrot. V petek je v programu prihod vseh udeležencev, večerja, nastanitev in druženje do jutranjih ur. V soboto se vsi udeleženci odpravijo po zajtrku na orientacijo, ki poteka po okoliških krajih in je namenjena spoznavanju običajev in kulture, seveda hrane in pijače ne manjka. Popoldne okoli 17 ure, ko se vrnejo iz orientacije pa se začne priprava večerje, vsaka skupina pripravi neko po možnosti jed iz njihovega kraja. Po 20. uri se začne pokušina in ocenjevanje hrane ter ples do jutra. V nedeljo se po zajtrku gre še na skupno kosilo in na razglasitev rezultatov. Letošnjo ekipo je sestavljalo 8 klubovcev.
Vodstvo RSR prav dobro ve, kje bo 3. vikend v septembru – na posvetu vodnikov. Namen akcije je zbrati vodstvo, stakniti glave skupaj in ustvariti nor program, ki ga bomo izvajali v prihajajočem letu. In prav to smo tudistorili. Dobili smo se v petek, 14. 9., ter se napotili v Črni dol. Posvet smo otvorili s sestankom o prihodnosti rodu – kaj želimo v prihodnjem letu doseči in kako se lotiti tega. Ugotovili smo, da bomo delali na GG-jih, sami želimo postopno pridobiti nove člane v vodstvu. Del te točke smo uresničili že prej, s tem da smo sprejeli 2 gozdovnici v naše vrste in sicer kot pomočnice MČ vodnicam. Naslednje jutro smo ustvarjali program po družinah, akcije ki se jih bomo udeležili oz jih bomo organizirali za naše člane. Po kosilu pa smo vsak vodnik zase (oziroma v duetu s pomočnikom) sestavili letni vodov program. Akcija je bila uspešna, saj se je zbral večinski del vodstva in skupaj smo obdelali vse zadane točke za ta vikend.
Že 15. leto zapored se je v Ilirski Bistrici odvijalo največje taborniško tekmovanje v odbojki na mivki. TOTeM je potekal v soboto in nedeljo, 1. in 2. septembra v Osnovni šoli Antona Žnidaršiča. Kljub slabemu vremenu in igranju odbojke v telovadnici namesto na mivki se nas je zbralo kar 22 ekip iz cele Slovenije. V soboto se je odvijal prvi in večino drugega kroga. Najboljši so se pomerili še v nedeljo, ko so bili na sporedu polfinalni in finalni dvoboji. Letos je zopet zmagala ekipa “Hello Kitty”, ki je v finalu premagala ekipo “Zmajčki”. tretje in četrto mesto sta osvojili ekipi “To Jota” in “Ta lepi”.
8.-18. 8. se je na Slovaškem odvijal 11. srednjeevropski jamboree v znamenju petih elementov: vode, zemlje, vetra in ognja, ki jih povezuje peti element – skavstvo. Slovenska odprava pa je šla na pot že v petek, 10. 8.
Poznate občutek, ko se zbudiš zgodaj, zgodaj zjutraj in razmišljaš, kaj boš delal na poti do Ljubljane – železniške postaje in potem še celih 15 ur na vlakih in raznih železniških postajah? Če ne, pa ga poznamo vsaj mi, 14 slovenskih tabornikov, ki smo se odpravili na Slovaško z željo naučiti se veliko novega in se seveda zabavati. Na že prej omenjeni dolgi, daljši in najdaljši poti smo pridobili kar nekaj novih izkušenj o tem, kako čim več opreme in ljudi speštati v en kupe (police za opremo so še kar udobne za ležanje hehehe) in kako hitro in elegantno izstopiti z vlaka z vso to opremo (okna so priporočljiva). Spoznali smo tudi tečno tetkico in prijazno ticket lady. In končno smo prišli v Bratislavo in nato po še nekaj ur vožnje z vlakom od 23. ure (tam nekje) v Kralovo Lehoto (5 km oddaljeno mestece od tabora). Izstopili smo iz vlaka in naš prvi vtis je bil: MMMRRRRRAZZZZZZZZZ!!! A na srečo nas je kmalu prišel iskat mož s kombijem iz tabora in tako smo na hitro postavili šotore in utrujeni zaspali v ledeno mrzli noči. Naslednji dan (sobota, 11. 8.) so taborniki oz. skavti šele prihajali, zato smo se peš odpravili v mestece in zapravljali čas na sto in en način ter se že spoznali z nekaterimi soskavti. Zvečer pa smo se vrnili v tabor in si ogledali uvodno prireditev, ki so jo popestrili z obilo plesa. Nato so dnevi tekli hitreje in ker smo veliko delali sploh nismo več čutili ledenega mraza, ampak le mrzel mraz. V nedeljo smo se lotili humanitarnosti pod elementom ZRAK (delali smo na primeru umazana lopata, grablje in kramp), že v ponedeljek pa je bila na vrsti VODA (rafting – to morate vsi poskusiti in podobno) in na srečo se je malo stoplilo tisti dan. Na deževen torek je bilo na vrsti SKAVSTVO, kjer smo spoznali slovaški ljudski ples, pletli smo košare, brusili nože … V sredo je bil dan kulture. Najprej smo predstavili državo in neko našo jed za katero smo izbrali šmorn (pri nas je bila najdaljša kolona in celo nismo mogli nahraniti vseh lačnih ust smrk, smrk), zvečer pa smo uprizorili en dan na Jamboree-ju in to v BALETNI VERZIJI (lahko si mislite, kako so vsi umirali od smeha …) V četrtek pa smo se posvtili ZEMLJI. Ena skupinica (Slovenci smo bili razdeljeni v dve skupinici čez cel program) je imela pohodniški cilj postavljen ob najvišje ležečem jezeru v Velikih Tatrah, druga pa na Bystrém sedlu. Lahko mi verjamete, da smo na pohodu vsi uživali, še bolj pa na poti z avtobusom proti taboru. Kjer nas je čakala prevrnjena slovenska zastava (kaj hitro smo jo postavili nazaj), ki smo jo postavili v nedeljo, da so jo lahko vsi videli. In tako smo prišli do zadnjega dne programa. V petek je bil na vrsti OGENJ. Dopoldne smo bili polni adrenalina (plezanje po sproti postavljenih plastičnih zabojih – res si poln adrenalina, da komaj dihaš uf, spuščanje po železni zajli – tudirazburljivo …), popoldne pa se učili raznih športnih igric, kot so: ringo in indiaca (podobno odbojki), tri švedske igre (morda ne ravno za murenčke ter MČ-je) in tako dalje. Zvečer pa je sledila še zaključna prireditev in zabava dolgo v noč. Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj s kombijem odpeljali na železniško postajo, tam pojedli zajtrk in se odpravil na vlak ter dolgi poti naproti. Sicer je bilo nekaj zamujanja vlakov, a nas to ni motilo preveč, kaj šele, da bi nam pokvarilo vse veselje v nas ob obujanju spominov. Ko smo končno prispeli v Ljubljano, smo se po dolgem poslavljanju odpravili domov. 7 tabornikov nazaj v Ilirsko Bistrico in 7 tabornikov nazaj v Žiri.
P. S.: Po mojem smo bili najbolj priljubljena država na tem Jamboree-ju. Pa ne samo zaradi šmorna, tudi zaradi tega, ker smo veliko igrali kitaro in peli (pri prepevanju SLOVENSKIH pesmi se nam je pridružil celo POLJAK) in seveda zaradi naših rutk v barvi letošnje slovenske olimpijske odprave (modre z zelenim robom). Na kratko povedano, želeli so jo VSI. Tako kakor ogromno deklet prosi Justina Bieberja za avtogram, tako so nas za rutko. Celo po kolenih so skakali za nami in kričali oz. rotili change, change in kakšni trije obsedenci so bili pripravljeni zamenjati 3 njihove rutke za 1 našo. Napisala bi vam še kaj, a kaj ko ne bi razumeli (še napisano ne vem, če ste) ker niste bili udeleženci te super taborniške izkušnje. Resnično vam je lahko žal, a: Prilika izgubljena, ne vrne se nobena.
Večna tabornica iz Jelšan
