MČ-ji smo se skupaj z večino svojih vodnikov in izvrstno kuharico zbrali pred taborniško in se po klasičnem dogovarjanju za prevoze okrog 16h odpeljali proti Črnemu dolu. Pot od odcepa za Črni dol do koče smo prehodili peš, ker je bila cesta preveč zasnežena. Hrano in ostale potrebščine nam je hvala bogu že prej pripeljal Urbe, tako da smo otroci, vodstvo in starši, ki so nam pomagali na poti do koče, imeli ravno dovolj rok za vse nahrbtnike, spalke, sanke in bobe.

Po prihodu smo se namestili, napeljali vrvi nad kuhinjo in dali sušit vsa premočena oblačila.  Kmalu je že zadišalo iz kuhinje in Tjaša nam je postregla z grisom in kakavom, seveda. Vsi siti smo obsedeli okrog mize in se odigrali nekaj rund igre Kdo bo koga (sto tabornikov smo vprašali). Zvečer sta nas še prišla obiskat Matej in Anja, nato pa smo se zelooo počasi odpravili spat.

V soboto smo vstali prej, kot bi bilo potrebno, in se dokončno prebudili ob igrah pred kočo, se nato okrepčali z zajtrkom, umili zobe in se opremili za dopoldne na snegu. Pri ruskem grobu smo našli odlično progo za sankanje, ob in pod njo pa prostor za kepanje, lovljenje, postavljanje snežakov in različnih snežnih skulptur. Ker ni bilo mraz in ker je bilo vreme sončno, smo se v kočo vrnili šele tik pred kosilom. Takrat smo tudi videli, da se nam je vmes pridružila (bodoča tabornica :)) Daša. S pašto, smetanovo omako in piščancem v želodcih smo popoldne preživeli notri, saj so se nam bunde in hlače že spet sušile. Z Dašo smo izdelovali zapestnice, nekateri pa smo z mlekom in svečo razbirali skrivna sporočila. Po težko pričakovanih kokicah in sadju za malico smo že morali spakirati svoje stvari in se odpraviti na pot proti avtom. Nekaj staršev nam je spet prišlo naproti in nam pomagalo nositi težke nahrbtnike, tako da smo ravno ob mraku prišli do križišča in se razšli.

Bilo je kratko, a sladko.