»Vsi za enega, eden za vse« – moto ki je prepletal svoje pajkaste niti skozi taborniški program in iz njih   ustvaril mrežo nepozabnih dogodkov za vse udeležence.

Nekega jesenskega večera se je gručica navadnih smrtnikov podala na dolgo in naporno urjenje , da bi si pridobili naziv mušketirjev, braniteljev lubjenosnikov. Že na vhodu v njihovo dvodnevno rezidenco sta jih počakala dva člana elitne skupine črnodolskih mušketirjev iz Francije. Skupaj s še dvema pajdašema so dobili nalogo, da izurijo 16 mladih in nadobudnih mladenk ter mladeničev, starih med 7 in 11 let. Skovali so načrt, kako jih v pičlem dnevu spreobrniti v spoštovanja in časti vredne bojevnike proti zlodejem, željnim maščevanja nad prečudovito pokrajino v kateri so se znašli.
A glej ga zlomka! Eden izmed njih se je ujel v past in potrebovali so pomoč svojih vajencev, da so ga našli. Brez njihove pomoči jim najverjetneje nebi uspelo.

Drugi dan urjenja so zaznamovale veščine kurjenja ognjev, uporabe noža, okoljevarstvenih alternativ in izpopolnjevanje umetnostni gibov vadečih. Glavni spektakel pa je seveda predstavljal prihod dveh barskih plesačic na kolesu, za kateri se je mimogrede izkazalo, da so jima mušketirji precej po godu; znata jih obračati okoli prsta in se vrteti z njimi v ritmih polnočne mušketirske glasbe. Slednji kakopak niso zaostajali v radodarnosti in so z veseljem sprejeli njuno zapeljevanje in povabilo na plesišče. Ko  je zaplesal še poslednji izmed štirice so skupaj z vajenci še »dolgo« popevali ob ognju  vse tja do četrte skladbe, ko sta topla spalka in Spanček Pomagalček privabila še zadnjega vajenca. In tako so, ko so mrtvi kot klade popadali še zadnji borci za preživetje pred popolno pogubo spanja, mušketirji bedeli še dolgo v noč in kovali skrivne načrte, o katerih se nikomur ne sanja.

Zadnji dan je vsak izmed vajencev, v svoji izvirni, domiselni ali pa okrnjeni izvedbi, pokazal mušketirski pozdrav, in vsak se je moral podati svojim dogodivščinam naproti.