Zgodba o Črnem dolu

Vilharjevo kočo v Črnem dolu (1060 m) so leta 1914 dogradili bistriški planinci. Poimenovali so jo po narodnem buditelju Miroslavu Vilharju. Kočo so italijanske oblasti leta 1927 zaplenile in jo dale v upravljanje reški sekciji italijanske planinske organizacije.

Po drugi svetovni vojni je lastnik postala občina Ilirska Bistrica, ki jo je skupaj s parcelo dala v upravljanje GG Postojna. Gozdarji so kočo uporabljali kot pomožni objekt za bivanje delavcev v času, ko so izvajali na tem območju sečnjo ali druga gozdna opravila.

Za bivanje so jo uporabljali tudi nosači, ki so s konji nosili ali vlačili drva do bližnjih cest. V prvih povojnih desetletjih je bil črnodolski laz mnogo večji kot je sedaj, saj se je dolina pretežno z naravnim zasajevanjem vedno bolj krčila.

Za to obdobje je tudi značilno, da je vodila po dolini le kolovozna pot, ki se je priključila na po vojni zgrajeno cesto, ki se slab kilometer pred Okroglino odcepi od glavne ceste Ilirska Bistrica – Sviščaki. Ta prometnica je dobila ime Derenčinova cesta in pelje nad črnodolsko dolino proti Kambrcam.

Gozdarji so v času upravljanja koče v Črnem dolu na novo zgradili betonski vodnjak, ki zelo dobro služi še danes. Sicer pa niso kaj preveč vlagali v njeno vzdrževanje, posebej to velja za zadnje obdobje njihovega upravljanja.

Po letu 1972 je kočo vzelo v najem društvo tabornikov Rod snežniških ruševcev, ki jo je takoj naslednje leto popolnoma obnovilo in s tem rešilo zagotovega propada. Danes je koča v lasti Planinskega društva Snežnik iz Ilirska Bistrice, bistriški taborniki pa jo imamo v brezplačnem najemu za dobo 30 let.

Vir: Čeligoj, V. (ur.), 2000: Knjiga o Snežniku. Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica, Ilirska Bistrica.