Decembrsko soboto se je 25 murnov in MČ-jev ter 6 njihovih vodnic odpravilo v praznično Ljubljano. Murni in MČ I, II so si najprej ogledali zanimivo lutkovno igro o bobru – Mali bober in odmev, potem pa so se odpravili na ljubljanski grad. MČ III in MČ IV so imeli nekoliko spremenjen program. Najprej so se povzpeli na ljubljanski grad in od tam občudovali širno Ljubljano, potem pa so se napotili v Hišo eksperimentov.
Tudi letos smo si PP-ji v decembru vzeli čas in izdelali novoletne čestitke, ki se jih je poslalo ostalim rodovom in prijateljskim organizacijam. Okrog 10 se nas je zbralo v petek 16.12. in 23.12. v taborniški in ustvarjanje se je pričelo. Izdelali smo okrog 50 čestitk in vsaka je bila unikat. Delavnico smo izkoristili tudi za druženje in sladkanje.
V petek, 11. novembra, se je ob 18. 30 pred taborniškim domom zbralo kar lepo število Ruševcev in njihovih najbližjih. Že eno uro prej pa so se na prizorišču pojavili takrat bodoči MČ˗ji in GG-ji, ki smo jih pripravili na svečan prestop, jim obrazložili, kaj prisega sploh pomeni, nekatere nove člane pa naučili narisano taborniško himno. Začeli smo s prihodom v svečkah, himno ZTS, nadaljevali s krajšim programom, tudi pesmico Tumči, in se posvetili podelitvi začasnih rutk. Te so v lasti prestopajočih izbrancev, dokler ne opravijo zadane naloge ter s tem dokažejo, da si prav zares zaslužijo biti taborniki. Nato smo zapeli Dober tek, se zgrudili k toplemu čaju in piškotom, se še malo družili in se počasi porazgubili. Pri celotni organizaciji je sodeloval vod Kapucarji, ki se je izkazal za zelo zanesljivega.
V jutru prvega novembrskega četrtka se je pred taborniškim domom zbralo 11 pogumnih GG-jev, ki se je v spremstvu 3 PP˗jev upalo peš podati v Črni dol. Po približno 6˗ih urah hoje, objemanja dreves, malic, klancev in velikega števila čokolad smo prispeli pred nam najljubšo kočo, kjer so nas potrpežljivo čakali vodnik in dva obiskovalca, ki sta baje padla z letal prav pred kočo. Nismo se izgubili! 😀 Takoj po prihodu smo zakurili v koči, da smo se karseda hitro segreli in da smo lahko pričeli peči slastne bruskete. Pozabili nismo niti na higieno, se umili s sicer ledeno vodo, se dobro zavili in kot bi mignil, so bili tudi kruhki nared. S česnom in olivnim oljem! Do večera smo se zaposlili s postavljanjem igrišča in že se je lahko odvil prvi poznan turnir v rubojki in rubalu, ki je navdušil vse sodelujoče, še posebej zmagovalno ekipo Blokarjevi. Naslednje jutro smo pričeli z najboljšim zajtrkom ter še boljšo telovadbo, nogometom. Dobro segreti smo se odpravili nazaj v kočo, lično pospravili čevlje in pričeli pripravljati kosilo, namreč obetal se nam je nepozaben obrok – hamburgerji! Skupaj smo zamesili testo za lepinje ter pripravili meso za pleskavice. Nato pa smo se potrudili in skupaj z Džemo pekom nam je uspelo hkrati toliko zakuriti, da je bilo dovolj žerjavice za meso, a ne prevroče za peko lepinj. Po kosilu in pol so na vrsto prišli družabne igre, kitara, rubojka, rubal, počitek … In zvečer dve odlično odigrani igri vilic in žlic (oz. krompirja in čebule)! V soboto, 5. novembra, pa je še posebej zagret vodnik pripravil prav poseben program. Igrali smo pravcat mini golf in to najboljšo različico – črnodolsko, seveda. Po golažu in dolgi igri morilec smo bili deležni obiska murenčkov, jim pokazali, kaj sploh počnemo, si po svojem okusu v tekmovalnih skupinah pripravili malico, jo seveda pojedli in zanjo dobili tudi ocene. (Če jo je kdo uspel razvozlati, naj, prosim, pove, še vedno nas zanima prevod.) Ko je padel mrak, smo GG˗je poslali na nočno orientacijo, vodniki pa smo pripravljali večerjo za zahtevne okuse, namreč pekle so se tortilje, potem še palačinke. Ničkolikokrat so se udeleženci pojavili pred vrati brez najdenih KT-jev (verjetno jim je tako zelo dišalo, da se niso mogli upreti), a po vztrajnem iskanju jim je vendarle uspelo. Vmes smo dobili novega hišnega ljubljenčka, Tjaši ljubega polha, ki se mu je zelo poznalo, da je ravno v fazi zimskega spanja. Zvečer smo kljub utrujenosti vneto poslušali šale o treh majhnih kroglicah in mravlji mravljasti, zvijali rutke na najlepši, a tudi najzamudnejši način, potem pa nas je pobral spanec. V začetku naslednjega dne je vsak jesenovalec prejel v spomin kuvertico s tremi majhnimi kroglicami, skupaj smo odpisali S. P.˗ju, pojedli obilen zajtrk in pričeli s čiščenjem. Po tem smo se spet lotili nogometa, vse dokler se niso v Črni dol pripeljali starši. Na hitro smo še postavili mini bivak za polha in se razšli. Še dve stvari – pojedli smo (za moje pojme) izjemno majhne količine Nutelle, kljub temu da je bila redna gostja na mizi, in ves čas nam je uspevalo kuhati res odličen čaj. Si morete misliti? Kot vedno je tudi to jesenovanje minilo prehitro, a vsega lepega mora biti enkrat konec. Če je to s tragičnim koncem poslednjega stroka česna pa tudi prav. (: Naše geslo se odslej glasi: NEJ LIH TU, KU SM MISLU, MA BO USEENU URJDI!
Letos smo se orientacijskih tekmovanj lotili resneje. Dan pred odhodom na Močne ukane smo se zbrali GG.ji in PP.ji, z namenom, da dopolnimo in poglobimo naše znanje iz orientacije. Iz ust naših vodnikov so GG.ji in nekaj PP.jev izvedeli marsikaj zanimivega in poučnega o kompasu, karti, orientiranju, azimutu, kontraazimutu, minskemu polju … da pa nebi vse ostalo zgolj pri teoriji, jim je Prelc pripravil krajšo orientacijo po Ilirski Bistrici, na kateri so pokazali, kaj so se naučili. Močne ukane so potekale kot smo že vajeni – v popoldanskem času smo se udeležili zabavnih iger na temo ‘Bodi pripravljen – BiPi’, (na katerih smo bili zeelo uspešni). Ko se je zvečerilo, pa smo se odpravili na progo. Najprej najmlajši, nato malo starejši, na koncu pa še PP.ji. Vsi udeleženci so se izkazali, saj so dosegli veliko boljše rezultate kot na prejšnjem orientacijskem tekmovanju, čemur so botrovale tudi priprave pred samim tekmovanje.
V sredo, 9. novembra 2011, je Četa ognjenega ruja iz Komna drugo leto zapored organizirala KOTO, Kraško orientacijsko taborniško avanturo. Ruševci smo se je udeležili prvič, in sicer z eno RR ekipo samih posebnih (Erče, Tažo, Petra, Andreja) ter Maretom, ki je bil član ekipe severnoprimorskih tabonikov. Okoli 16h, po vožnji po kraških cestah in krožni vožnji po Škrbini, smo stopili ven na mraz, prijavili ekipe in čakali. In čakali … In jedli, se igrali in še kar čakali. 🙂 Tudi po tem, ko sta se btk in korenček pripeljala v rumenem jajčku z veliko zamudo, smo čakali. Šele pozno zvečer smo se pomerili v igrah (kjer smo Posebni razturali!) – slalomu med balami sena, vrtenju okoli njih, hoji čez spolzko deblo v spremstvu letečih teniških žogic, premagovanju razdalje na hoduljah ter znanju iz taborništva. Spet je preteklo nekaj ur, preden se je program nadaljeval. Tokrat smo morali zakuriti ogenj in si skuhati večerjo (ali bolje rečeno polnočne prigrizke), za kar smo dobili dodatne točke, saj smo bili toliko vztrajni, da smo skuhali trdo kuhana jajca in tudi vse ostale dobrote. Še malo smo se družili ob ognju ter kitari in ker se ni vedelo, kdaj bo se bo štartalo na progo, so se nekateri odpravili opraviti lepotni spanec. Okoli 2h ponoči smo doživeli budnico in se zalimanih obrazov podali v leden mraz. Proge sicer nismo v celoti obhodili, ker smo že tako ali tako prišli nazaj v bivšo šolo ob 7h, a z rezultatom smo bili seveda vseeno zadovoljni. Po malo urah spanja in veliko kosih kruha z Vikijem je potekala razglasitev razultatov. Ekipa “Posebni” je prejela diplomo za 3. mesto, Maretova “Še povemo sproti” pa kar za 2. Bravo! (Ob vseh lepih spominih pa moram žal dodati enega ne tako prijetnega. Kljub temu da smo težavo kasneje rešili, je ljubiteljem rjavih 750-gramskih kozarcev skoraj zastalo srce – na to tragično noč je v VW Polu zmrznila Erčetova Nutella.)
Kot vedno smo se taborniki tudi letos odzvali na povabilo Društva prijateljev mladine k soizvedbi ŽIV-ŽAV-a. Za razliko od lani, ko smo otroke zabavali s športnimi igrami, smo letos pripravili delavnico izdelovanja žogic iz balonov in moke. Otroci so bili nad delavnico, še bolj pa nad končnim rezultatom navdušeni.
Leto je naokoli in spet je prišel čas, da se združijo taborniki iz cele Slovenije in se pogovorijo o aktualnih temah s področja taborništva. Beseda je tekla o Svetovni skavtski konferenci, ki bo 2014 v Ljubljani; o načrtovanju ZTS Zleta, leta 2013; predstavljeni so nam bili mednarodni projekti aktualni za letošnje poletje in sicer Roverway (Finska), Friendly steps (Italija) ter Techuana (Avstrija) … Pogovarjali smo se tudi o smiselnosti mednarodne rutke in ugotovili, da bi bilo dobro, da jo čim prej uvedemo. Najbolj zanimiva tema (vsaj za člane RSR) pa je bila prenova propozicij za državni mnogoboj. Menimo namreč, da je potrebna popolna renovacija, vsaj za tekmovalne skupine PP.jev, RR.jev in grče, saj so naloge že več let enake in nam ne predstavljajo več izziva. Tako sva se Mojca in Andreja pridružili komisiji za prenovo propozicij, ki bo začela delovati konec leta 2011.
Gastro Relli je srečanje grč iz celotne Hrvaške. Bistvo srečanja je druženje in astronomski užitki ob okušanju domačih dobrot. V petek je v programu prihod vseh udeležencev, večerja, nastanitev in druženje do jutranjih ur. V soboto se vsi udeleženci odpravijo po zajtrku na orientacijo, ki poteka po okoliških krajih in je namenjena spoznavanju običajev in kulture, seveda hrane in pijače ne manjka. Popoldne okoli 17 ure, ko se vrnejo iz orientacije pa se začne priprava večerje, vsaka skupina pripravi neko po možnosti jed iz njihovega kraja. Po 20. uri se začne pokušina in ocenjevanje hrane ter ples do jutra. V nedeljo se po zajtrku gre še na skupno kosilo in na razglasitev rezultatov. Letošnjo ekipo so sestavljale bistrške grče (7): Saša Ternovec – Trnovc, Ines, Edo Kirn, Slavica in Frenk Prelec, Leon Rolih in Korado ter grče iz Rijeke. Ime ekipe: Ribja mafija in stari mački.
Že tradicionalno smo se tretji vikend v septembru sestali vodniki ter pomočniki, da bi sestavili letni program. Vendar letos je bilo nekaj posebnega. Podali smo se na novo lokacijo…dobili smo se zjutraj, ob 8h, pred taborniškim domom. Načelniki družin smo vodnikom zavezali oči, posedli v avte ter jih odpeljali v neznano. Odpeljali smo jih na lokacijo, ki jo vsi dobro poznamo, a do sedaj nismo bili pozorni nanjo – prostor pred skladiščem v trnovem. Sliši se nenavadno, vendar smo se vsi hitro navezali nanj. Pred stavbo smo si znosili blazine ter si ustvarili prijeten kotiček za razmišljanje. Misli so nam hitro tekle, zato nam je kljub vmesnim popestritvam z raznolikimi igrami ostalo nekaj časa po kosilu, ki smo ga izkoristili za skok v morje. Ko smo zaključili s sestavljanjem letnega programa, dorekli podrobnosti približujočim se akcijam, se pogovorili o kadrovanju, o varnosti, o skrbi za taborniški dom … smo šli na igrišče na mivki in pod reflektorji pozno v noč igrali odbojko.
