Wocheinit v Bohinju 

Noč. Petek, 9.8.2019. Ura: 23.30. Pakiranje. Hitenje. Razmetana soba. Nahrbtnik zaenkrat še prazen. Kje sta moja vetrovka in lučka? 

Petek se prevesi v soboto. Ura: 01:23. Tlačenje stvari v nahrbtnik. Prvi poiskus: neuspešen. V drugo gre že lažje. Sem kaj pozabila? “Ne”. Sem prepričana? “Ne.”

Končno je prišel čas za počitek. Ležem v posteljo z glavo še vedno pri jutrišnjem, NE! pri današnjem dnevu (moram se opomniti). Res želim iti? Nevem, pravijo, da bo dobro zame, da se bom veliko naučila, spoznala nove ljudi. Taborniška akcija je, zakaj me nanjo ne vleče kakor na vse druge doslej? Je krivo to, da grem sama? So kriva pričakovanja (previsoka bi jaz rekla), ki jih imajo drugi do mene? Nevem. Ampak še kar grem. Verjetno skriti delčki mene vedo, da moram iti. Zaspim.

Budilka je čisto prezgodaj zazvonila in oznanila začetek nove pustolovščine. Taborniško obarvane seveda. Že na začetku poletja smo tečajniki dobili mail, dokaj nenavaden mail če sem iskrena. Nekaj o rudarjenju in rudnikih, knapih in rudarski slovesnosti – verjetno bo to naša rdeča nit. Mogoče bi bilo dobro, da bi se nanjo pripravila. Pa se nisem. Lahko bi rekla, da nisem imela ustreznih pripomočkov, ampak to bi bila laž – v resnici se mi samo ni dalo razmišljati kaj preveč. Kakorkoli, čas je bil, da se odpravimo v “Bohinj, v raj”. Kakopak smo se na potovanje odpravile z TaksiPolo.si. Pričakale so me 4 nasmejane duše, ki so mi polepšale dan. V isti sapi bi se jim rada zahvalila za tortico, ki me je pričakala in cuker (čokolade) za na pot – mislim, da res ni več skrivnost, da sem velik sladkosned (ups, saj vem, da ni zdravo – ampak mi je zares čisto vseeno, zaenkrat mi še ne škodi). Sledilo je nepričakovano prijetno presenečenje – organizirale so mi izlet za rojstni dan. Obiskale smo Bled, se povzpele na bližnji hrib in naredile par slik. Čas je vse prehitro mineval in morale smo se odpraviti do gozdne šole v Bohinju – moje “poslednje” destinacije. Kraja kjer bom preživela še 7 dni in kraja, kjer je letos potekal Woodbadge tečaj. Ko sem prvič slišala za ta tečaj je bilo nekako tako “Letos te bomo prijavili na Woodbadge tečaj” – “ammmm, na koga ali kaj točno?” – “Na Woodbagde, sej boš vidla, ful je fajn”. In tukaj sem bila, kot je bilo na začetku napovedano. Moje spremstvo se je v službi TaksiPolo.si odpeljalo domov, sama pa sem ostala na jasi, s kopico drugih tečajnikov. Spoznavanje novih prijateljev mi v taborniški družbi nikoli ni delalo prevelikih težav, saj so ponavadi vsi zelo odprte osebe, ki sprejemajo drugačnost in te imajo preprosto radi takšnega kot si, z vsemi napakami vred. Tudi tukaj ni bilo nič drugače. V vodu smo se vsi razumeli in postali dobri prijatelji, naš mentor pa je bil preprosto “faca”. Sicer nimam namena preveč govoriti o tem, kaj točno smo počeli, saj bi težko ohranjala objektiven odnos do tečaja. Ko oz. če boste šli tja, boste že videli. Lahko pa povem to, da naj bi bil Woodbadge tečaj, tečaj za vodje. Imel je tri module: Manegment, Jaz in Program (sama sem bila na zadnjemu). Imeli smo nekaj predavanj, večinoma pa je delo potekalo samostojno ali pa v manjših skupinah. Spoznali smo veliko novih reči, nadgradili stare, pri vsem pa se vedno noro zabavali – če si v dobri družbi, to pač res ni teško. Napornim dnevom so sledili sproščeni večeri ob ognju, kitari in petju, kopanje v jezeru in večerne igre. Glavni spektakel pa je predstavljal prav zadnji večer. Mentorji so nam pripravili predstavo, katere nihče od nas še dolgo ne bo pozabil. Vsak sije moral na koncu tečaja zastaviti tudi svoj projekt, za katerega izvedbo ima natanko eno leto. Predvsem naj bi razmišljali o tem, da nam bo projekt v izziv in bomo z njim osebnstno zrasli, se naučili kaj novega. Ni potrebno, da je to velik projekt, važno je, da smo z njim zadovoljni in se potrudimo po svojih najboljših močeh, da ga tudi izvedemo. Seveda si je vsak izbral svojega mentorja, ki mu na poti do same izpeljave pomaga in ga usmerja, da tečajnik (jaz, mi vsi) ne zaide preveč s poti. 

Skratka minilo je teh sedem dni in napočil je čas za odhod. Taborniška druščina iz Ilirske Bistrice se je zopet prikazala na tabornem prostoru in me odpeljala domov.

Neglede na to, da se na začetku nisem počutila, kot da spadam tja, med vse te ljudi, med ljudi s cilji, željami in pričakovanji, sem vesela, da sem lahko doživela Bohinjsko pravljico na lastni koži. Spoznala sem veliko različnih ljudi, ljudi z zgodbami, ki so tako drugačne od moje, da si težko predstavljam, da bi bile naše vloge zamenjane. Pa vendar. Včasih ljudje potrebujemo neko silo, ki nas potisne v neznano (zato hvala moji pogonski sili, (če boš to prebrala), vem da znam bit včasih nepremičen steber, in ravno TI ga skušaš razrahljati pri samih temeljih). Ta sila nas potisne v stvari in dejanja, za katere nismo prepričani, da so primerna za nas. Seveda z namenom, da se soočimo s težavami – no, naučila sem se, da težav pravzaprav ni, so le večji in manjši izzivi. Torej, da se soočimo z izzivi, ki nam jih poda življenje. Biti tabornik pomeni biti človek, biti prijatelj, pomeni upati si biti drugačen in na svet pogledati z drugačnih perspektiv. Taborništvo sprejema drugačnost, sprejema odstopanja v razmišljanju – skratka, taborništvo je veliko več, kot sem si kadarkoli lahko predstavljala. In vesela sem, da sem to lahko spoznala v krogu ljudi, ki predstavljajo vse to. Woodbadge mi je ponudil veliko več kot informacije o vodenju, kako biti načelnik, kako organizirati taborjenja, da bodo imela rdečo nit… Ponudil mi je paleto raznovrstnih zgodb in izkušenj, predvsem pa zagon, da letošnje taborniško leto začnem na novo, z “mojimi” otroki in jim skušam podati vsaj kanček sebe in svoje zagnanosti, ki ga bodo nekoč, upam, tudi sami predajali naprej.

Vsem, ki pa se boste v bodoče udeležili Woodbadge tečaja pa… Pojdite tja brez prevelikega razmišljanja, ker sodite natanko tja in ste tam z razlogom. Nekdo, stric oz. v mojem primeru (hkrati tudi našem) teta iz odzadja, vrjame vate, v nas. Brez razloga nas tja že nebi poslala. Woodbagde ponuja enkratno izkušnjo za osebnostno rast in želim si, da bi jo lahko izkoristilo čim več ljudi. Projekt bomo pa že nekako izpeljali! 🙂 

PS: Wocheinit je “rudnik” v katerem smo preživeli našo Bohinjsko pravljico – rdeča nit