Kronika: Po poti Cankarjevega bataljona

V letošnjem letu si je planinska sekcija zadala nalogo, da v letu 2013, ko Rod snežniških ruševcev praznuje 60. obletnico, ta jubilej počasti s planinsko- pohodniškimi akcijami tekom celega leta. Zamisel smo pričeli uresničevati z udeležbo na nočnem pohodu iz Pasje ravni v Dražgoše, 12-13. januarja, 2013. Ob 24,00 uri smo štirje ruševci (Boštje, Mitko, Slavica in Romana) oboroženi s kartami in dobro voljo štartali z zbornega mesta na Pasji ravni. Pot je bila razdeljena na tri etape. Po vsaki je sledil pol urni počitek na prostem, čas za topel čaj in dvig sladkorja v krvi. Prvi del poti je najdaljši in od vseh najglasnejši. Pohodniki so še polni energije in čvrstih korakov. Iz stnjene kolone odmeva smeh, šale in glasni pogovori. Nekoliko tiši so pogovori tistih, ki so se pohoda že udeležili. Ti vedo, da je z energijo potrebno varčevati. Prvi postanek sledi po treh urah hoje. Na vrhu hriba nas pričaka velik kres, ki kar vabi v svojo bližino. Po navodilih organizatorja se tu zadržimo skoraj celo uro. Dodobra ohlajeni in premraženi do kosti nadaljujemo pot. Po Mitkotovih izračunih smo šele nekje na 18 km. Od cca 40ih. Prvič pomislim, da brez avtopilota to ne bo šlo. Pred nami je eno uren spust po spolzkem terenu. Zaradi zaustavljanja kolone in počasnega napredovanja se le s težavo ogrejemo. In že smo pred ponovim vzponom. Ko zreš iz doline v hrib in spremljaš kolono lučk nekje visoko pred sabo, pomisliš, da sploh nočeš vedeti kje si in kam moraš priti. Preprosto se izklopiš. Sedem zjutraj. Svitanje. Pričelo je snežiti. Po besedah izkušenih smo pred enim najzahtevnejših delov pohoda. No ja, sedaj vsaj vidimo kam gremo. Ta zadnji del druge etape res ni od muh. Klanec, ki ga kar ni konca. Vas, ki jo vidiš pred seboj in za katero veš, da je tvoj cilj pa se kar odmika in odmika… Počitek. Tako je mraz, da kljub utrujenosti komaj čakamo da gemo naprej. Še zadnji dve uri in pol hoje. Sneži vedno močneje in potrebno je paziti na vsak korak, saj ne veš kaj se skriva pod snegom. Kljub temu napredujemo hitro. Gozd smo pustili za sabo in že smo na asfaltu, tako rekoč na cilju. Teh nekaj kilometrov ceste, ki je ostalo ni omembe vredno. Dražgoše. Na cilju nas čaka značka, topla malica in čaj. Taborniki smo v življenju pojedli že kar nekaj pasuljev, ta, ki smo ga tu dobili si ni zaslužil tega imena. Pa da ne bo kdo mislil, da je kaj ostalo. Deset ur hoje terja svoj davek. Ja, bilo je naporno. Pa vendar, prijetna družba, pogovori z ljudmi, ki se znajdejo ob tebi, spoznanje da zmoreš in predvsem ponos, ko prideš na cilj so razlogi, ki bi me prepričali, da zadevo ponovim. Čez nekaj let, se razume. Taborniki ustvarjamo boljši svet. Ruševci z vami že 60 let!