Petra Mršnik, dnevnik: 22. 7. (ob 6.00) – doma, še kar zaspana se poskušam čim bolj potiho odpraviti, ob 6.20 zapustim toplo domače stanovanje 4. 8. (ob 23.00) – doma, še kar utrujena, mečem stvari ven iz nahrbtnika in še na pol zasanjana razmišljam v srbščini Kaj pa je bilo vmes??

V torek, 22. 7. 2014, zjutraj se je skupina 16 mladih Ruševcev zbrala pred taborniškim domom. Najprej smo se z avtomobili zapeljali do Ljubljane, nato pa pot do Beograda nadaljevali z vlakom. Na beograjski železniški postaji nas je pričakala domača tabornica Jelena, ki nas je odpeljala do njihovega taborniškega doma oz. do našega 3-dnevnega začasnega prebivališča. V naslednjih 3 dneh smo dodobra spoznali srbsko prestolnico, prehodili center podolgem in počez, vozili avtke v lunaparku, obiskali tržnico, vprašali čedno natakarico za podpis, se sprehodili po boemski četrti Skadarlija, pobrali golobovo pero, si v parku podajali frizbi, obiskali grajsko obzidje, prehodili park Kalemegdan, preračunavali iz dinarjev v evre, jeli pleskavice, brali srbsko cirilico, spoznavali naravoslovne zakone z neonsko žarnico pod daljnovodom, obiskali hišo cvetja in muzej jugoslovanske zgodovine, vstopili na stadion Partizan, se kopali na Adi Ciganliji, šli v letalski muzej, jedli čevapčiče, si prali noge v umivalniku, šli v strojevodniško kabino, se vozili gor pa dol po najdaljših tekočih stopnicah, obiskali muzej Nikole Tesla, se igrali na igralih, šli v avtomobilski muzej, se spoznali s francoskimi taborniki in se na koncu skupaj z njimi zapeljali do Bele crkve.

Taborni prostor je bi razdeljen na 6 podtaborov (Dunav, Urvan, Nera, Siga (tukaj smo bili mi naseljeni), Karaš ter _____, podtabor za staffovce). V sredini tabornega prostora se je nahajala ogromna stavba, bivša tovarna keramičnih ploščic. Vse skupaj nas je bilo več kot 1500 tabornikov iz 15 različnih držav. V 10 dneh srbske smotre smo počeli najrazličnejše stvari: imeli 1 jutranji zbor, večkrat premikali šotore, postavili smetnjake, se kopali v jezeru, se udeležili otvoritvene slovesnosti, nosili slovensko in ruševsko zastavo, uživali na 3 koncertih, postavili most čez ogromno lužo, imeli orientacijo po Beli Crkvi, jedli pleskavice, plezali na sproti postavljene škatle, ponovili vozle in vezave, naredili maketo tabora na stiroporu, A-jali, izvedeli več o prostovoljstvu, udeležili delavnice o supervodji, se pomerili v handicap nogometu, udeležili 5-km pohoda, streljali z lokom in kopjem, spoznali delo lokalnih policistov, se učili o orientaciji, bivaku, zdravju in varnosti, se sprehodili do Romunije ter se tam tudi slikali, se udeležili prave grške zabave, izdelovali zapestnice, natisnili hrbtne strani majic, bili priča poplavam, se za eno noč preselili v češki dom, igrali Ligretto in Enko, v družb svečk prepevali pesmi iz različnih držav, spoznali Angleže, Angležinje in samooskrbno Angležinjo, igrali vaterpolo, skakali s skakalnice, lovili ribe, se vozili s kajaki, kanuji, gumenjakom, šli na pedolinote, si zamenjali rutke, se družili z novimi prijatelji, izmenjali naslove … Prišel je dan odhoda, budilka je zvonila ob 5.30!! Vsi zaspani smo pospravili stvari, prijateljem pomahali v slovo, šli na avtobus ter se po 14 urah potovanja vrnili v našo najlepšo eno in edino domovino Slovenijo.

Kot vsaka lepa stvar je tudi ta (pre)hitro minila. Ne bomo jokali, ker se je končala, mi smo srečni, da smo bili lahko del te nepozabne mednarodne izkušnje. In komaj čakamo naslednjo smotro … Še 3 leta in 350 dni.