Le 19 najpogumnejših ruševskih GG-jev se je upalo predati se usodi, premagati strašne mite o črnodolskem gozdarju ter se spustiti v jesensko avanturo. Pridružilo se jim je nekaj radovednih vodnikov, ki so v celem vikendu nadomeščajoč drug drugega ali zgolj obiskujoč, dosegli skupno število 9. Od petka, 23. 10. 2009, do ponedeljka, 26. 10., so jih slednji vodili skozi pester program in člane vmes včasih prav nič kaj odraslo dražili. In kaj se je dogajalo?
No, pa začnimo … V petek zvečer (okoli 19ih) smo se ob prihodu zapodili v kočo, si zagotovili blazino, eno prihranili še za prijatelja/-ico, se udobno namestili in vzeli čas za prijetno druženje … Po vsem dobro znani večerji – hotdogu – smo si pridno umili zobe in se še dolgo časa ne umirili. Namreč ob vsem tem vnetem pogovoru, hecanju, družabnih igrah in žgečkanju je izredno težko utoniti v spanec, pa vendar smo nato koončno (na ukaz in veselje vodnikov) klonili in se umirili. V soboto zjutraj smo kot na vseh ostalih večdnevnih akcijah najprej poskrbeli za naša telesa – z veliko radostjo smo se odpravili na jutranjo telovadbo! Nato smo napolnili lačne želodčke, poskrbeli za higieno zob pa ustne votline in že je bil tu čas za jutranjo gozdno šolo. Naučili smo se nekaterih novih topografskih znakov in vrisovanja. Ko smo imeli že dovolj, je bilo tako ali tako na vrsti kosilo izpod rok sijajnih kuharjev Lučota in Tjaše (kasneje tudi Strleta) – pašta z mletim mesom. Njami! Prisotne so bile tudi mnoge različice, in sicer pašta s kečapom , sama pašta – brez kakršnegakoli dodatka, pa tudi kopica kruha z zgolj nekaj pašticami. Po kosilu je sledil daljši odmor z neredkimi glasbenimi vložki, potem pa nas je začelo zanimati, kako je kaj zunaj. Ko smo izstopili in se prikazali na vratih, je bil tu že nov izziv – naučiti se skice terena! Še malo smo športali; med drugim smo s puncami vred odigrali vrhunsko igro ragbija (ameriškega nogometa). Za ta dan smo imeli kar zvrhano mero akcije, zato smo se vrnili noter in pričakali večerni obrok. Lučo in Lakota sta nama prinesla dobrot z žara, po večerji pa je zavladala spet sijajna taborniška atmosfera, ki nas je vse dodobra razživela. Ker je Iva praznovala rojstni dan ravno na jesenovanju, je bila kot slavljenka deležna prav posebne časti, in sicer ČOKOLADNE TORTE! Po sladkem prigrizku smo priredili improligo in se nasmejali (skoraj) do solz, se zabavali pozno v večer ter – ponovno – šele po dolgotrajnem prizadevanju vodnikov za mir in disciplino znižali decibele. Nekatere GG-jke smo si z jutranjimi nevšečnostmi (beri z upiranjem) prislužile nočni pohod, torej smo bile nekje sredi noči zmotene med sladkim spancem ter primorane napotiti se v gozd. Po niti ne tako dolgi hoji smo bile usmiljene in dovoljeno nam je bilo oditi nazaj v prijetno tople spalke. Hvalabogu! Naslednje jutro se je zgodba ponovila – telovadba, mamljiv zajtrk pa zobne paste in ščetke. Da bi bilo dobo poskrbljeno za zabavo, smo se brez obotavljanja lotili lokostrelstva, v katerem se je, kot smo kaj kmalu spoznali, res zabavno uriti. Medtem pa so se v koči odvijale ustvarjalne delavnice, na katerih so nastale mnoge prelepe zapestnice in priljubljeni „jocoti“. Moka iz jocotov je bila preko dneva prisotna že na vseh koncih in krajih, kar je bilo sicer zabavno, čiščenje pa hmm … no, ne tako zelo. Po kosilu – pečenih kruhkih – smo se kot bumerang vrnili ven na trato in se vedoželjno učili prečkati minsko polje. Kar zabavno; mi si sploh ne moremo misliti, kaj bi bilo šele, če bi bilo pravo! Uuh Potem pa je sledilo … „Bunny bunny bunny bunny oops bunny oops bunny bunny bunny bunny.“ in „Pi-ui-pi-pi-pi-pi-pi-pi-pi-ui-pi.“ pa prelivanje litrov vode iz vrčev. Teh nepričakovanih zanimivih miselnih igric se nismo naveličali vse do poznega popoldneva, ko je že padel mrak. In smo odšli spet v kočo se malo nahraniti (mlečni riž ham ham), sledil je taborniški dvoboj, na katerem se je ocenjevala tudi izvirnost, ne le pravilnost odgovorov. Ko je predla že trda tema, se je šele začela najbolj vznemirljiva strateška igra – čebula&krompir oz. pri nas krompir&limone! Prav res drži, da se zgodovina ponavlja, saj se je že tretjo noč zapovrstjo zgodilo isto, namreč nismo hoteli spati. No, pa vendar smo si še umili zobe ter vsi utrujeni legli in zaspali kot ubiti. Naslednje jutro nas je čakalo le še pospravljanje, čiščenje, pakiranje in seveda nekaj – hrane. Naši ustrežljivi starši so se spet izkazali, ko so prišli iskati, nas odpeljali nazaj v civilizacijo in nato razpeljali po domovih. Bilo je res enkratno!