Vodja akcije: Mojca Iskra

Dejanje spoštovanja

V petek, 2. 11. 2018 se je 7 članov PP+ družine odpravilo v Ljubljano z dobrim namenom kot nam je tabornikom v navadi. Na zavodu za transplantacijo smo namreč podpisali izjavo o darovanju organov po
smrti za namene zdravljenja in se s tem vpisali v register darovalcev.

Preberi več

Taborjenje, Čezsoča 2017

Da taborniki delujemo uspešno, nam to definitivno pove letošnje taborjenje v Čezsoči (občina Bovec). Na taborjenju smo letos imeli absolutno rekordno udeležbo zadnjih nekaj let, in sicer 71 udeležencev skupaj z vodstvom tabora. Taborjenje se je uradno začelo z odhodom avtobusa na nedeljsko jutro iz Ilirske Bistrice. Po približno 3-urni vožnji z nekaj postanki smo končno ugledali čezsoški taborni prostor. Mnogim izmed nas se je zdelo, da smo tam že bili. Čeprav je res, da smo Ruševci že taborili v Čezsoči, je bilo to že kar nekaj časa nazaj in večino letošnjih taborečih še ni ugledalo luči sveta. Našo zmedo je razrešil neki modrec, ki nam je dejal, da je na tem prostoru bil posnet film Gremo mi po svoje, ki si ga je ob izidu ogledala tudi večina nas. Kar nas je pa še posebej razveselilo tisti dan, je bilo kosilo ter bližina reke Soče, ki je postavila plavanje na dnevni red vsak dan. Dnevi polni zabave in učenja so minevali hitro. Sonce nas je razveselilo vsak dan, a kljub temu nas je narava opomnila na svojo mogočnost. Ko je zagrmelo med špičastimi vrhovi, je grmenje trajalo tudi do minute dolgo, kar je nedvoumno tudi najpogumnejšim vlilo vsaj kapljico strahu. Narava se je predvsem poigravala z GG-ji saj jim je vlivala omejeni strah, ravno ko so bili na bivaku. Starejšim zaradi preredkega golaža, mlajšim pa, ker so morali precej hitro najti zaklon v deževni noči. A se nam je že naslednji dan oddolžila in nam osušila vso opremo že pred prihodom v tabor. Ob večernem ognju nas je poleg pesmi in iger zabavala drama O nastanku Rodu snežniških ruševcev izpod peres Špele Kresevič Frank, Lee Morano in Katke F. Slosar. Eno izmed noči smo ostali tudi brez zastave. Čeprav je to neljuba prigoda za vsakega, ki drži stražo, je v tem primeru šlo za tradicionalno igro, ki se jo igramo rodovi, ki taborimo v bližini drug drugega. Na koncu smo dobili samo še nekaj prijateljev več. Proti koncu taborjenja smo tabor počasi, a sistematično pospravili in na koncu se ni niti opazilo, da smo bili tam. Čeprav neradi, smo bili primorani stopiti na avtobus in se napotiti domov. Že ob odhodu domov smo vedeli, da se bomo drugo leto spet vrnili, a tokrat ne sami, ampak to je zgodba za drugič.

 

Fotografije.