Novo šolsko leto in taborniški sestanki so že v polnem teku. Celoletni program je že napisan in vse splanirano tako kot mora bit. Pa vseeno. Tudi vodniki včasih potrebujemo malo motivacije in novih idej, da popestrimo vodove sestanke in osvežimo pristope k vsakoletnim temam. Letos smo se v ta namen vodniki zbrali v Postojni. Da si naberemo malo nove energije in idej.

V soboto smo torej morali, kljub temu da je vikend, vstati že zelo zgodaj, da smo lahko ob 8.30 že vsi zbrani stali v zboru. Po zboru, kjer smo dobili nekaj osnovnih informacij, smo se odpravili v hostel, kjer smo odložili svoje stvari v dodeljene sobe in se preobuli v copate. Po tem smo se odpravili po skupinah delavnic za katere smo se prijavili. Zato je za nekatere sledilo ponovno preobuvanje v raznorazno obutev, saj so se nekatere dejavnosti izvajale tudi zunaj. Tema vsake delavnice je bila ena izmed veščin, katerih znanje bomo lahko po tem vikendu prenesli na otroke s še večjim naborom informacij kot smo ga imeli prej. Veščine, ki smo jih usvajali so bile taborni izumitelj, risar skic, zeliščar, signalist in vrvar.

Pri veščini vrvar smo se tako na primer naučili iz česa so lahko izdelane različne vrvi in po čem se ločijo. Kaj so njihove slabosti in prednosti. Kako vrv sploh naredijo ali pa že narejeno vrv utrdijo. Seznanili smo se tudi s tem katero vrv se za kaj uporablja in da seveda za pionirske objekte potrebujemo vrvi, ki so odporne na zunanje dejavnike, saj želimo da bi objekti stali čim dlje. Naučili smo se sami utrditi in izdelati različne vrvi. Seveda je lažje in bolj zabavno če delaš v skupini, zato smo v skupinicah po trije izdelali vrv iz industrijske konoplje, ki je bila sicer na koncu krajša kot naša začetna vrvica, ampak zato močnejša. Naučili smo se da je pri izdelavi predvsem pomembno, da paziš v katero smer se sukajo vlakna, saj ti to znatno olajša delo, ker moraš sukati v isto smer in se zato tudi vrv kar sama zavija. Ker pa nikoli ne veš v kakšni situaciji se boš znašel in katere materiale boš imel na dosegu roke, je dobro vedeti kako se izdela vrv iz različnih materialov. Tako smo sedaj izurjeni, da preživimo le z wc-papirjem iz katerega si lahko izdelamo vrv. Če pa imamo na voljo kakšne boljše materiale, si lahko privoščimo vrv iz vate ali pa čreves.

Po neizmerno poučnem dopoldnevu smo se odpravili na že tradicionalno taborniško kosilo – paštašuto. Tu smo se spet srečali vsi veščinarji in delili izkušnje, ki smo jih nabirali. Zališčarji so nam na primer prinesli na pokušino njihov zeliščni čaj. Po premoru je sledil drug del delavnic, ki je v našem sklopu zajemal veščino signalist. Spoznali smo katere načine za komunikacijo s signali sploh poznamo in kdaj se nam najbolj splača katerega uporabit, kaj so prednosti in kaj slabosti različnih načinov. Tako na primer vemo, da bomo v zelo tihem okolju uporabljali Winklerjevo abecedo, ki je tudi hitrejša, saj en znak predstavlja eno črko, medtem ko pri Morsejevi abecedi eno črko predstavlja več znakov. Ker vsi vemo, da se moramo vsaj enkrat v letu lotiti signalizacije in nekako otroke motivirati, da se je tudi oni naučijo, vsaj za mnogoboj, smo se pogovarjali o tem kako se učimo Morsejeve abecede in kako bi to učenje otrokom naredili bolj zanimivo. Kateri bi bil najlažji način, da si zapolnimo znake. Seveda smo pri motivaciji morali omeniti, kje bi jim prišlo to znanje prav in ugotovili, da je najbolj koristno, če Morsejevo abecedo uporabiš za plonkanje, ker kup pik in črtic na listu sploh ne bo izgledalo kot plonk. Dobili smo tudi izziv, da poskušamo Winklerjevo in Morsejevo abecedo predstaviti na malo drugačen način, zato smo se razdeljeni v dve skupini lotili dela. Ena skupina je morala narediti pesem v Morsejevi abecedi. Torej smo s proizvajanjem različno visokih tonov in različnih ritmov, ki smo jih ustvarjali s pihanjem v steklenice in udarjanjem po mizi, poskušali ustvariti nekaj, kar bi bilo vsaj malo podobno pesmi Marko skače. Če nam je uspelo ali ne še vedno ne vemo. Drug del skupine, ki sta ga sestavljali le dve članici, saj ostali očitno nismo ravno plesno nadarjeni, pa sta v tem času sestavili ples v Winklerjevi abecedi. Za piko na i pa smo svoje znanje razširili še na znakovni jezik in se naučili pokazati TABORNIKI USTVARJAMO BOLJŠI SVET, kar smo pri večernem programi delili še z ostalimi. Vsak si je izbral tudi en taborniški zakon, ki ga je pokazal ostalim v skupini.

Po izčrpnem popoldnevu je sledilo nekaj prostega časa, ko smo ugotovili, da v Jungle speed-u Bistrčani enostavno nimamo konkurence, saj so naši nasprotniki eden za drugim obupovali, le mi smo ostajali v enaki zasedbi.

Seveda smo morali znanje, ki smo ga čez dan zvesto vsrkavali vase, pokazati, ko smo se zvečer podali na dogodivščino po Postojni, kjer nam je namig na vsaki točki povedal, kje se nahaja naslednja. Bili smo razdeljeni v mešane skupine, zastopane z vsaj enim članom iz vsake veščine. Da smo prišli do namiga kam naprej, je na vsaki točki moral en član pokazati znanje izbrane veščine. Risar skic je moral pokazati znanje poznavanja izrazov pri risanju, zeliščar poznavanje zelišč in drugih aromatičnih stvari, signalist znanje Morsejeve in Winklerjeve abecede in vrvar veščino vezav nadtalne hoje. Seveda pa smo vsem vsi ostali priskočili na pomoč, saj smo se hoteli čim prej vrniti nazaj na večerjo. Vsaka skupina je pričela svoj pohod na drugi začetni točki in nas je najprej doletela 7-glava pošast. Ko smo po daljšem iskanju in pomoči naslednje skupine, ki je med tem seveda že prišla do naše točke, ugotovili, da smo iskali odgovor na napačno vprašanje, saj je 7-glava pošast skriva tam že od Taborniške akademije, smo kmalu našli tudi pravo nalogo, ki nam je bila namenjena, in nas je odpeljala do naslednje točke. Če smo pravilno obiskali vse točke, smo na koncu sestavili geslo iz številk, ki nam je odprlo skrinjo zakladov. Čez naše obraze so se razpotegnili nasmehi, ko smo v skrinji zagledali bonbone in ljubke origami ptice, v katerih so se skrivali našitki veščin, ki smo jih usvojili čez dan.

Po večerji smo se vsi udobno namestili v brlogu in prisluhnili TABtalkom, kjer so nas nagovorili Hugo, Rok, Marko in Matavž. Vsi štirje so prišli pred nas poli energije in nas navdihnili za nadaljnje delo z vodi. Čeprav se mogoče na prvi pogled 10 minut zdi malo, je bilo 10 minut v teh primerih nekaj popolnoma drugega. V tem kratkem času so nam govorci posredovali neverjetno količino energije, ki so jo izžarevali, in izkušenj, ki so jih pridobili tekom let. Tako smo se lahko polni novih informacij odpravili na zaslužen počitek, da se nam je lahko vse na novo slišano zapisalo v spomin. No, bodimo realni. Nismo šli takoj spat. Zapeli smo še nekaj pesmi in se malo podružili ter pogovorili in odigrali še nekaj partij Jungle speed-a.

Naslednji dan smo ponovno vstali zgodaj. Sicer smo ugotovili, da ni bilo čisto potrebno tako zgodaj vstati in bi lahko spali še kakšnih 15 minut, saj smo bili prvi, ki smo se prikazali na zajtrku. No, vsaj izbiro smo imeli boljšo, spanje pa bomo že doma nadoknadili. Ko so končno vsi ostali in pozajtrkovali sta sledili še dve delavnici, za katere smo se morali napisati na plakat po zajtrku. Še ena prednost zgodnjega vstajanja, ker smo prvi pojedli in smo imeli prednost pri vpisovanju in zato na voljo še vse delavnice. Teme delavnic so bile vrednotenje, vrednote in vodova dila, ter prehod GG-PP, PP-program in kako nezanimivo narediti zanimivo. Še en dan poln novih spoznanj in veliko stvari, ki bi si jih želeli zapomniti. Pri vrednotah smo imeli speed-dating, kjer smo si morali čas tako zorganizirati, da smo lahko odšli na randi z vsemi. Od naših 12 ur smo morali vsakemu podariti 1 uro, da smo se bolje spoznali. Dobili smo vprašanja, ki smo si jih zastavljali. Ker je včasih nekomu, ki ga prvič vidiš lažje zaupati, se nismo pogovarjali o vremenu, ampak na primer kaj nas najbolj osrečuje ali nasmeji in o čem vsak dan sanjarimo ali pa smo morali opisati 2 strahova, ki jih imamo in zakaj… Po vseh zmenkih smo si prebrali kup vrednot, ki so bile naključno napisane na tabli in si jih izbrat 10, ki nam največ pomenijo. Nato smo teh 10 vrednot morali še razdeliti po pomembnosti in tako je nastal naš sistem vrednot, preko katerega smo spoznali sami sebe, čeprav se tega na začetku nismo zavedali.

Po kratki pavzi in prehodu na drugo delavnico, katere ime je bilo najdaljše – kako nezanimivo narediti zanimivo. V krogu smo si izmenjali mnenja o tem katere teme se nam zdijo, da so otrokom najbolj nezanimive in smo z njimi imeli probleme. Iskali smo razloge, zakaj so otrokom te teme nezanimive. Večinoma se jim ne zdijo uporabne ali pa niti mi nismo dovolj zainteresirani za podajanje teh znanj, ker se nam ne zdijo zanimive, vendar pa je seveda vse to odvisno od vsakega voda in vodnika posamezno. Najpomembneje je, da poznaš svoj vod in tako veš, kaj jih zanima in na kakšen način jim moraš neko temo ali znanje predstavit, da jim bo zanimiva. Če vodniki kakšne stvari ne znamo najbolje, potem raje poiščemo nekoga, ki je v tem boljši in mu je to bolj zanimivo, da to predstavi otrokom, saj bo tako tudi otroke bolj pritegnilo in mu bodo raje prisluhnili. Tiste vsakoletne stvari, ki jih večinoma potrebujemo za mnogoboj, pa lahko popestrimo, tako da nekaj spremenimo. Na primer namesto, da delamo navaden šotor, ga lahko otroci poskušajo postaviti na pobočju, ali pa tako, da ima vsak izmed njih eno mano, ki mu otežuje delo. Razdeljeni po skupinah glede na starost vodov, ki jih imamo, smo si poskušali izmisliti nov način za predstavitev ene izmed problematičnih tem otrokom. Ker je bila to kar zahtevna naloga in nam je na koncu malo zmanjkalo časa, smo se dogovorili, da bomo svoje izdelke čisto na hitro delili z ostalimi, vendar smo se dogovorili, da si jih bomo tudi posredovali in jih bomo tako lahko vsi poizkusili.

Na hitro smo se po navodilih spakirali in pospravili sobe, da smo lahko za konec bili deležni še predstavitve WSJ2019 v Ameriki, katere smo bili zelo navdušeni in si že izmišljali načine, kako bomo zbrali dovolj denarja, da se ga bomo lahko udeležili. Po predstavitvi smo se ponovno zbrali zunaj in imeli še zadnji zbor pred odhodom domov. V strahu, da nam bo kaj kar smo se naučili ušlo iz spomina, in izredno hvaležni organizatorjem, smo se napotili vsak v svoj konec Slovenije, kjer bomo lahko dobljeno znanje podelili z ostalimi člani in ga prenesli na otroke ter čakali na naslednji vikend vodnikov, ki bo vsaj tako zakon kot je bil ta.