Pa smo ga dočakali, taborjenje 2019! Letos se nanj taborniki bistriškega Rodu snežniških ruševcev nismo odpravili sami, temveč smo združili moči z Odredom izviđača Sjever‒jug z Reke. Skupne spomine smo ustvarjali 21.–30. julija v Radljah ob Dravi. Taborilo nas je 67, od tega 47 otrok.

U šumi pod borom, pod vitkim jarbolom šatori se dižu, j’en, dva, tri!
Opomba: Če del verza o šumi in boru zamenjamo s polji koruze in hmeljišči, bo slika pristnejša. 🙂 Odrasli in polodrasli smo se na taborni prostor odpravili dva dni prej na t. i. predhodnico, ki je namenjena postavljanju tabora. Na kratko rečeno (in dolgo storjeno) smo dvignili in napeli 23 šotorov, postavili ostale pomembne taborne objekte, pospravili opremo ter se pripravili na prihod avtobusa – udeležencev – kar je pomenilo začetek glavnega dela taborjenja (del, na katerega se pripravljamo dobrega pol leta). Prve ure so zaznamovale spoznavne igre, treba se je bilo tudi razpakirati, razgledati, urediti tabor …

Dober tek, dober tek vsem vam želim, želim./Doručak, ručak, užina, večera.
Velika posebnost letošnjega tabora sta bila kuharja. To pomembno funkcijo smo zaupali migrantoma, možakarjema z Bližnjega vzhoda, ki sta si za svoj novi dom izbrala Slovenijo. Najbrž vas zanima, kaj smo jedli? Precej riža, zelenjave, jogurta, pa kuhana in umešana jajca, sendviče s humusom, tunino, kokošjo juho, lubenico, kruh z maslom in medom, bulgur, Čokolino (ki neizogibno razdeli uporabnike mrzlega in toplega mleka na dva pola), za slavnostno večerjo pa nepogrešljivo klasiko zadnjih let. Za nekatere obroke je bila hrana torej običajna, za druge ne, a v skrajno eksotiko se nismo spustili. In kaj smo ugotovili? Da so nekateri za vroče. Da smo pripravili in pojedli manj mesa ter več zelenjave kot ponavadi. Da je bila nekaterim hrana všeč, nekaterim ne. In da smo bili pripravljeni poskusiti nekaj novega ter bili v glavnem pozitivno presenečeni.

Laku noć sutra u 7 na istom mjestu k’o svaki dan./Skozi meglo tam na trati je pokukal sončni žarek, sonček zlati.
Na srečo smo vstajali ob 8h in ne ob 7h, kakor pravi pesem. 🙂 Jutranji telovadbi je sledilo umivanje, zbor, zajtrk, ocenjevanje šotorov, pevske vaje in zatem gozdna šola (program). Med programom smo vsak dan doživeli kaj drugega, npr. vadili prvo pomoč v namišljeni nesreči, si ustvarili prijetne vodove kotičke, se šli kopat, med bivakiranjem (prenočevanjem izven tabora) prepoznavali živalske zvoke, se odpravili na kulturno obarvan celodnevni izlet, z lokalnimi taborniki zasadili drevo, se z njimi po celinah šli strateško igro, se pomerili v kvizu, igrah, tekmovanjih, nekaj pa smo imeli tudi prostega časa.

Dviga plamen se iz ognja./Plamen se diže.
Po kosilu, popoldanski gozdni šoli in večerji je napočil čas za ogenj. Zbrani v krogu ob tabornem ognju, ki ga je vsak dan postavil drugi vod, smo se umirili in najprej v tišini pospremili plamen do vrha, nato zapeli slovensko in hrvaško himno vatri in nadaljevali z večernim programom. Nekajkrat nas je obiskala zabavna nona Ivanka in včasih smo skupaj z njo, včasih sami, še kaj zapeli ali zaplesali, igrali smo se krompir in čebulo, si v spomin vtisnili lopato multipraktik z improlige, krepili vodov duh, se poglabljali vase, naklonjenost svojim tesnim sotaborečim izkazali na vedno vznemirljivih taborniških porokah … Potem, ko nas je šla večina spat, je nočna straža skrbela, da so zastava, ogenj in sploh ves tabor ostali nedotaknjeni. Lahko si predstavljate, da je človek po takihle doživetjih precej utrujen, zato nekatere nočne trenutke dobro opiše tale verz: Celo noč je straža spala, rosa nanjo padala, padala. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra, speča straža na primer budnemu vodstvu da povod za vragolije. 🙂

Sile močne, sile čvrste strnjene so v naše vrste.
Vsako taborjenje je drugačno od ostalih, a mogoče se je to od naših prejšnjih razlikovalo še bolj. Zbori so letos potekali dvojezično, dvigali smo dve zastavi in peli dve himni. V kuhinji smo se pogovarjali slovensko, angleško, hrvaško in arabsko, včasih pomešali jezike in njihove govorce. Včasih se zaradi jezikovnih ovir nismo razumeli. Iskreno navdušeni smo se oboji, taborniki in izviđači, učili hrvaških in slovenskih taborniških pesmi. V šotorih, na straži, dežurstvih, porokah, med igro, delom in prostim časom smo sodelovali stari znanci in novi obrazi, Rečani in Ruševci, mlajši in starejši. Na začetku taborjenja je vsak od nas polovico taborečih videl prvič, ob koncu marsikdo upa, da ni bilo zadnjič. Včasih nam je bilo preveč vsega in smo jokali. V močno prevladujoči večini časa pa je bilo čutiti radost, da smo skupaj preživljali še eno carsko taborjenje.

A sada zbogom, logorske noći, divno ste sjale, ja moram poć’.

Prekrasne fotografije.

V poročilu so v poševnem tisku zapisani verzi naslednjih taborniških pesmi:

• U šumi pod borom
• Dober tek
• Doručak, ručak
• Sutra u sedam
• Prvi taborniški izlet
• Dviga plamen se iz ognja (himna ZTS)
• Plamen se diže
• Jaz sem danes dežurni
• Bor do bora
• Logorske noći