“Taborjenje predstavlja vrhunec taborniškega leta, kjer člani preizkusijo pridobljena taborniška znanja, osvojijo nova znanja in veščine, stkejo močna prijateljstva, okusijo samostojnost in se naučijo sobivati z naravo.”
Tako je bilo zapisano v razpisu za taborjenje 2016, ki so ga starši mladih tabornikov prebrali preden so svoje otroke prijavili na taborjenje v dolini Padež v občini Pivka, ki je potekalo od 3. do 12. julija. Skupaj smo ruševci preživeli 10 dni in doživeli mnogo. Nekaj tega se je ohranilo na fotografijah in v zgodbicah, ki smo jih taboreči pripovedovali po taborjenju, veliko od tega mnogega pa je ostalo med nami, ki smo del poletja preživeli skupaj, v nekaj šotorih na jasi.
“Taborjenje predstavlja vrhunec taborniškega leta, /…/
Bilo nas je 57 – 23 medvedkov in čebelic, 13 gozdovnikov in gozdovnic ter 21 popotnikov in popotnic ter starejših, s člani vodstva (vodniki, starešina Mojca Rolih, taborovodja Iva Š. Slosar, programovodja Maja Penko). Že samo število udeležencev, taborjenje postavlja na sam vrh med akcijami. Taborniško leto se začne oktobra in se s sestanki zaključi junija (navadno z državnim mnogobojem). Temu pa sledi taborjenje, ki združuje vse kar Taborništvo pojmuje. To o čemer govorimo med letom, lahko na taborjenju končno doživimo v polni meri. Izkusimo zakaj je taborništvo, skavtstvo nastalo in zakaj se po tolikih letih še vedno širi. Letošnja rdeča nit taborjenja je bila Indijanci, tema, ki smo jo skušali čim bolj vplesti v taborni vsakdan. V dopoldanski in popoldanski gozdni šoli je to večinoma potekalo na vodovi ravni in po meri posameznega vodnika. Kljub temu da so se v svojih aktivnostih vodi medvedkov in čebelic indijanske tematike dotikali pogosteje kot gozdovniki in gozdovnice, ter da smo krst spremljali z bojnimi barvami na obrazu, pa tema taborjenja ni prišla do prevelikega izraza oziroma vsaj ne v meri, ki smo jo prvotno načrtovali. A to programa ni opeharilo in mu je nemara pustilo še večjo svobodo. In čeprav, potemtakem, obisk grč na zadnji večer taborjenja, ki so nas presenetile s pravo indijansko energijo, ni mogel pomeniti zaokroženega zaključka indijanskega taborjenja, to ni pokvarilo presenečenja in razpoloženja, ko smo vsi skakali in vpili okoli ognja. Presenečenje nad obiskom je bilo še večje, kdo bi namreč ne bil presenečen, če bi slišal od nikoder in brez kakršnegakoli povoda pridivjati skupino Indijancev?
Vrhunec taborniškega leta pa je taborjenje tudi zaradi posebnega dogodka, ki ima posebno, častno in tradicionalno mesto na tabornem koledarju. To je krst, na katerem tisti, ki so prvič na taborjenju, dobijo svoje taborniško ime. Da pa krščencem, ki za čas krstnega dneva postanejo »zelenci«, in ostalim taborečim ne bi bilo dolgčas se pred samim krstom odvija še mnogo drugih stvari. V jutranjem zboru petega dne, so bili v ospredje povabljeni letošnji zelenci in tako uradno začeli svoj »preporod«. Na čelu se jim je izrisala zelena pika in iz grla izvabila himna zelencev. Čez dan so opravljali različne naloge in v pripravah na popoldanski del krsta krepili svoja telesa. Tudi ostali smo imeli polne roke dela, mlajši so ustvarjali preobleke za Indijance, starejši pa so se lotili pripravljanja proge preživetja, na katero so se po kosilu odpravili zelenci. No ja, pa tudi marsikateri »nezelenec« se je prešerne volje okopal v blatni kopeli. Ko so zelenci uspešno prečkali progo, se je cel tabor zbral ob tolmunčku reke Padež. Tam je bil vsak zelenec poklican v ospredje in po požirku (ali dveh) »džubrakole« dobil svoje taborniško ime. Svečanemu dogodku pa je sledila še svečana večerja, katere glavne zvezde so bili, sedaj že bivši zelenci.
/…/ kjer člani preizkusijo pridobljena taborniška znanja, osvojijo nova znanja in veščine, /…/
Kot že omenjeno je vsako dopoldne in popoldne z izjemo večjih skupinskih »dogodkov«, aktivnosti, potekala gozdna šola. Seveda to ni šola, kjer bi se učili izza klopi s pozornostjo na učitelja, pač pa se tako imenuje, ker je njen poglavitni cilj pridobivanje novih in poglabljanje starih znanj, v najširšem pomenu besede. Tako so se GG-ji prve dni v taboru, potem, ko so na taborni prostor prišli peš, preizkusili v pionirstvu in s svojim delom pomagali urediti tabor. S pomočjo vodnikov so postavili »stenčas«, za katerega so navdih očitno iskali v stolpu v Pisi, smetnjake, vhod, tokrat v minimalističnem stilu, ter si uredili vodove kotičke. Postavili so si ploščad med drevesi, majhen šotorček in celo »roštilj«, ki ga je poganjala reka pod taborom, ki je tekla v neposredni bližini tabora. Vodove kotičke so si uredili tudi MČ-ji, v stilu Indijancev in se dotaknili osnov pionirstva. V teh kotičkih so se vodi kasneje zadrževali tako med programom, kot tudi v prostem času. Znanje pa so si udeleženci pridobivali tudi preko veščin, kot so Vodič po kraju, kjer so se spoznali z orientacijo, ob Prijatelju gozda, so se naučili nekaj o drevesih, Partizanski kurir jih je zbližal z izkušnjo, kako je biti en dan sam v gozdu, Kuharski vajenec, Taborniški izumitelj, usvajali so celo na novo ustvarjeno veščino Viteštvo in še mnogo drugih.
Ne smemo pa pozabiti še na najstarejše, PP-je in RR-je, ki so imeli letos svoj program. V času taborjenja so zgradili in oblikovali pravo leseno kočico, s čisto pravimi stenami in streho ter v njej tudi prespali. Česa takega na taborjenju že dolgo nismo videli. Priča pa smo bili tudi super organiziranem in izvedenem prehodu dveh GG-jev med PP-je. Žana in Jaka, sta bila s prevezo na očeh odpeljana v »divjino« (vsaj zanju) in sta od tam z vodniki komunicirala preko voki tokijev. Na lastno pest sta morala opraviti vrsto nalog, poleg tega pa prebrati tudi knjigo našega ustanovitelja Roberta Baden Powella, Skavtstvo za fante. Ker sta se pri nalogah in celotnem prehodu izkazala sta si zaslužila modro rutko, postala PP-ja in s tem prevzela vse privilegije ter dolžnosti novega kluba.
Sedmi (baje krizni) dan taborjenja smo se vsi taboreči odpravili na celodnevni izlet, tako, da je bil tabor skoraj popolnoma prazen. Na izlet smo se z avtobusom odpravili v bližnjo Pivko. Tam smo se najprej povzpeli na vrh hriba Primož (718 m). Močno sonce nam ni bilo ravno v pomoč, a smo se na vrhu lahko ohladili v rovih podzemne topniške utrdbe Alpskega zidu, ki smo si jih ogledali s svetilkami in v manjših skupinah, zaradi jasnega vremena pa smo lahko tudi občudovali razgled nad vso Pivško kotlino. Nato smo se spustili in si pod vodstvom Mateja Juga ogledali še Park vojaške zgodovine. Razstava nas je vodila med tanki ruske vojske v drugi svetovni vojni, ogledali smo si podmornico, ki je bila del jugoslovanske vojske in izvedeli nekaj o življenju na njej. Ogled pa smo zaključili z razstavo Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije. Na poti nazaj smo se ustavili še ob reki Reki, se tam kopali, tisti starejši so lahko tudi skakali z lesenega pomola, nekateri MČ-ji pa so opravljali še zadnje naloge za pridobitev veščine Plavalec.
/…/ stkejo močna prijateljstva, /…/
Ja, tudi kopanje je pomemben del taborjenja in lahko si mislite, da je po mnenju večine taborečih tudi med najbolj priljubljenimi. Ker je pod taborom tekla reka, smo se pred soncem in med počitkom velikokrat zatekli kar tja, a za kaj več kot čofotanje in žoganje ni bilo prostora. Tako smo se nekajkrat peš odpravili k Reki in si tam privoščili urico ali dve razgibavanja v vodi. Ob kopanju, različnih igrah in letos bolj umirjenih jutranjih telovadbah, pa smo športnim igram posvetili tudi celo popoldne, ko smo bili razdeljeni v starostno mešane ekipe in se je taborni prostor spremenil v pravi športni center. Tekmovali smo v malce prirejeni igri tri v vrsto, ki je poleg možganov zahtevala tudi mišice; tekli štafeto po poligonu, kjer s(m)o močno podvomili v svojo kondicijo in pomislili na možnost astme; skakali drug drugemu na balončke privezane okoli gležnja in pri tem izgledali kot ponoreli bambiji, se obmetavali z vodnimi balončki (ter nato pospravljali nered, ki smo ga povzročili) … In neumorno navijali za člane svoje in nasprotne ekipe; vpili in divjali, ne da bi se kdo drl za nami čigavi kriki so preglasni; ter se smejali, smejali in smejali.
A krivično bi bilo reči, da smo se ves čas samo drli in smejali, tudi peli smo. Peli smo zvečer ob ognju s spremljavo kitare, peli smo z grčo Vesno, ki nas je obiskala, vsako dopoldne pa smo svoje pevske sposobnosti kalili še na pevskih vajah. Prepevali smo stare in večini znane taborniške pesmi, se spomnili kakšne, ki je že skoraj zašla v pozabo, zapeli tudi tiste novejše in se naučili pesem, ki so si jo nekateri nato požvižgavali še cele dneve. To je bila pesem Sinji galeb iz slovenskega filma oz. nadaljevanke Bratovščina sinjega galeba. Nekaj epizod smo si tudi ogledali v domačem, po taborniško narejenem, kinu pod zvezdami. In ne samo filmu, na taborjenju smo bili priča celo nadaljevanki. V živo igrani s strani najstarejših udeležencev. Zgodba je bila sila zapletena, napeta, polna preobratov, viharnih in vihravih čustev in predstavljena s skromno scenografijo, enostavno osvetljavo, ki pa je talent ter tehnično dovršenost igralskih veščin naših tabornikov – igralcev zgolj poudarjala. No, na žalost zadnjega dela nadaljevanke nismo videli, a morda to napoveduje še kaj večjega, ali pa ne, zgolj ugibanje.
/…/ okusijo samostojnost /…/
Taborjenje je navadno ena prvih in zgodnejših izkušenj, kjer otroci okusijo samostojnost, z leti je okušajo vse več, okušajo pa tudi hrano, ki jo skuhajo sami. Tako smo se gozdovniški vodi letos lotili izziva samostojne priprave celotnega kosila. Obroke si sicer pripravljamo sami že na bivaku, a je ta izziv od nas zahteval malce zahtevnejše jedi. Že prej izbrane jedilnike smo pripravili na ognjiščih v vodovih kotičkih. Sicer nam je prižig ognja na začetku povzročal kar nekaj preglavic, nekaterim nato skoraj prežgal palico, na katerem je bil nataknjen kotliček, a na koncu je vsem uspelo skuhati kosilo od katerega so se vsi najedli.
Kot že omenjeno pa smo si sami kuhali tudi na bivaku. Na bivaku vodi samostojno, skupaj ali pa kar celotna družina preživijo noč izven tabora v preprostih ali manj preprostih bivakih iz šotork, odvisno od (ne)lenobe in domišljije tistih, ki ga postavljajo. Poleg tega pa se na bivakih tudi hodi in nasploh preveri zmožnosti preživetja v naravi. Na bivak smo se odpravili ločeno po družinah, MČ-ji, GG-ji in PP-ji ter starejši. GG-ji smo svoj bivak začeli še preden bi videli tabor, v nedeljo, ko smo se izpred taborniške koče v Ilirski Bistrici peš odpravili proti Padežu, kamor smo prispeli v ponedeljek dopoldne. Pot ni bila prezahtevna, pa tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Komaj pa smo se zbrali vsi taboreči, so se odločili na popotovanje že oditi MČ-ji in kmalu so jim sledili še PP-ji.
Tako na bivaku, kot taborjenju nasploh, se otroci srečujejo s samostojnostjo, velik korak proti njej še posebej za najmlajše predstavlja že fizična oddaljenost od domačih. Samostojnost na taborjenju obsega vse od tega – da se otrok vsak dan sam spomni preobleči spodnje perilo, da pojé ali vsaj poskusi kosilo (tudi če ni po njegovem okusu), da ne izgubi taborniške rutke ali umaže taborniškega kroja – do tega, da se znajde v novi situaciji, ki mu jo ponuja življenje v taboru. Včasih se s kom skrega, se nato sporazume, je postavljen pred pravila, ki mu niso nujno domača, je dežuren za pomivanje posode …
/…/ in se naučijo sobivati z naravo.”
A kljub vsemu kar se je dogajalo čez dan, smo blili na koncu dneva vsi zbrani okoli istega ognja, pod istim koščkom neba, v zavetju istih dreves. Ti večeri vedno združujejo, imajo moč, da se brez besed vsi ujamemo in smo skupaj. Hkrati pa je vsak od nas sam s seboj, ne v gradovih v oblakih, pač pa na jasi pod zvezdami.
Fotografije v fotogaleriji.