Živijo! Sem Alica. Morda me poznate kot tisto deklico, ki je šla obiskat Čudežno deželo. Prav imate. Prvič sem vanjo padla leta 1865, drugič pa 2018. Na drugem izletu so se mi pridružili MČ-ji.
Ko je bila prvi dan naša grmada pripravljena, smo na njej izvedli daritev (zdi se mi, da je bila za Srčno kraljico). Darovali smo nekaj zelo popolnega – hrenovke. Po ritualu so se predstavili še ostali prebivalci Čudežne dežele. Beli zajček, ki se mu je (kot vedno) mudilo, (zakajeno) gosenico, ki je pravila same modrosti, Klobučarja z noro visokim klobukom (prav tako norimi skodelicami čaja), Mačko režalko, ki nas je navdušila s svojim prelepim nasmehom, Žabjega lakaja, ki je bil zelo ponosen na svoje kolačke, in še Srčno kraljico, za katero ne vemo, če je imela raje sebe ali sekanje glav.
Naslednji dan, dopoldne, je vsaka oseba (ni nujno, da je bil človek) poskrbela za skupino otrok (po taborniško vod). Po kosilu smo si vsi malce odpočili, potem pa … Mačke režalke ni bilo več! Ker vemo, da so taborniki neustrašni, smo jih poslali na Lov na Mačko režalko. Iskalne akcije se je udeležila vsa Čudežna dežela; jaz in nekateri prebivalci kraja, v katerega smo padli, so se med potjo zgubili. Ker nam je bilo dolgčas, smo za MČ-je pripravili razne naloge za bolj zanimivo iskanje. Ne boste verjeli, a na koncu smo bili prav vsi uspešni.
Kot da to ni bilo dovolj, nas je zadel še en šok: Beli zajček je moral prenesti vabilo Srčne kraljice (na igro kroketa) k Pikovi kraljici. Da smo se popestrili, smo se zvečer poglobili vase in v druge ljudi (bolj strokovno: imeli smo duhovne igrice).
Naslednje jutro se je zajček uspešno vrnil, uspešno pa so taborniki tudi rešili uganke, ki so se skrivale v sobi (dandanašnji izraz: escape room).
Na popotovanju po Čudežni deželi je bilo noro super! Če si jo tudi vi želite obiskati, me obvestite, da se bom domenila za ogled.
Aja … Skoraj bi pozabila: gostovanje v Čudežni deželi je bilo od 27. do 29. aprila.
Veliko čudežev vam želim,
Alica