Pri nas je pozno sobotno popoldne. Na Japonskem je zelo zelo zgodaj zjutraj (ali zelo zelo pozno ponoči). V Boliviji so ravno pojedli kosilo. Kaj imajo skupnega ti kraji? Časovnega pasa sigurno ne. Se pa v vseh teh krajih lahko najde zagnano skupino tabornikov, ki so se odločili, da bodo virtualno prepotovali svet in se pri tem neizmerno zabavali.

Kot vsako pravo potovanje, je tudi za to potrebna dobra priprava. Tako smo se vsi člani, ki smo se prijavili na tekmovanje, zbrali v taborniški že ob petih popoldne. Sledilo je logistično pripravljanje načrta, kako premagati čim več ekip. Priključili smo vse računalnike, jih vžgali in povezali na medmrežje. Kot se spodobi smo najprej naredili skupinsko sliko. Ne, saj v bistvu je verjetno ne bi, če ne bi bil to že prvi izziv in nam ne bi prinesla prvih točk. Nato smo se dogovorili kdo bo kaj počel in se razdelili v skupine, da bomo kar se da efektivno opravili vse kar si zadamo. In pričeli smo odštevati minute do začetka.

Ura je sedem. Kje so izzivi? Kakšni so? Kje so vprašanja? Kdo dogovarja? Kdo je na tem računalniku? Kje so ostali člani ekipe? Kam gremo najprej? Kaj bomo delali? V trenutku nastane manjši kaos. Ampak se uspemo zorganizirat in trei skupine se odpravijo vsaka na svoj konec s svojim izbranim izzivov, nekaj pa nas ostane za računalniki, kjer smo pripravljeni da presežemo meje svojega geografskega znanja in splošne razgledanosti. Tako se je začel večer poln zanimivih zgodb, spominov in dogodivščin, kjer smo se tudi veliko naučili (ali pa ne, saj nekatera vprašanja zaenkrat še vedno ostajajo neodgovorjena).

Vsi člani so pokazali, da so polni iznajdljivosti in kreativnosti in rešili polovico zastavljenih izzivov, poleg tega pa smo uspeli odgovoriti na kar nekaj vprašanj in tako zbrali dovolj točk, da smo bili četrta najboljša Slovenska ekipa.